Zračne ladje so šle iz rabe približno osemdeset let nazaj, po številnih katastrofalnih nesrečah. Toda s pomočjo moderne tehnologije, ki zagotavlja varnost, naj bi se v naslednjih letih vrnile.
Zračna ladja je vrsta zrakoplova, lažjega od zraka. Vzgon zagotavlja lahek plin, kot je na primer helij ali vodik. Helij ima malce manjši vzgon, je bolj varen, ker ni možnosti požara, ampak dražji in ga je težje pridobivati. Od 1960-ih naprej so večinoma uporabljali helij. Prva zračna ladja, ki je uporabljal helij, je bila britanska Chitty Bang Bang.
Obstaja več tipov zračnih ladij: toge, poltoge in mehke. Mehke se imenujejo tudi blimpi, pri njih zagotavlja obliko plin pod tlakom. Poltoge uporabljajo plin pod tlakom in deloma tudi podpirajočo strukturo. Toge imajo podpirajočo strukturo, ki nosi obremenitev, vzgonski plin pa je v prekatih ali celicah. Prve toge zračne ladje je načrtoval nemški izumitelj von Zeppelin, zato se te vrste ladij velikokrat označuje kot cepeline. Veliko so se uporabljali do 1940-ih, ko so jih zamenjala letala. K zatonu je pripomoglo tudi več katastrofalnih nesreč, na primer britanskega R101 in nemškega Hindenburga.
Zračne ladje se danes večinoma uporabljajo, ko je potrebno dolgo lebdenje in hitrost leta ni toliko pomembna, torej pri opazovanju, aerofotografiranju, geoloških opazovanjih in nošenju reklam.
Moderne zračne ladje
Britansko podjetje Hybrid Air Vehicles (HAV) je nedavno sporočilo, da bo njihova hibridno-električna zračna ladja Airlander 10 do leta 2025 pripravljena na prevažanje do 100 potnikov naenkrat. Ponujala naj bi tako možnost luksuznih potovanj z 10-sedežno postavitvijo kot urbane zračne prevoze od mesta do mesta za več potnikov.
Podjetje trdi, da bo Airlander 10 lahko podprl letalske linije do približno 230 morskih milj. Letel bo z največjo hitrostjo približno 75 vozlov in bo tako bistveno počasnejši od običajnih letal. Kljub temu HAV verjame, da je lahko konkurenčen, saj potnikom ponuja možnost potovanja neposredno z enega na drugo mesto: vzlete iz morskih pristanišč ali katerekoli ravne površine na kopnem. Za potovanje z zračno ladjo Airlander 10 ne bo potrebno izgubljati časa za pot na letališče.
Vpliv novih zračnih ladij na okolje
HAV zagotavlja, da bi Airlander 10 v nekaterih primerih ustvaril 75 odstotkov nižje emisije CO2 kot alternativna prevozna sredstva. Okoljski odtis Airlanderja bo precej nižji od odtisa današnjih letal in avtomobilov. Lahko bi imel celo nižje emisije ogljikovega dioksida na potnika kot vlak.
Let od Seattla do Vancouvra bi na primer trajal štiri ure in 12 minut ter ustvaril 4,61 kg CO2 na potnika. Skupaj z letališkim postopkom in čakanjem bi isto potovanje z letalom trajalo tri ure in šest minut, vendar bi povzročilo 53,15 kg CO2 na potnika. HAV zaenkrat z Airlanderjem 10 načrtuje še povezave med Stockholmom in Oslom, Barcelono in Palmo ter Liverpoolom in Belfastom.
Na HAV-u so mnenja, da letenje od A do B že dolga desetletja pomeni sedenje v kovinski cevi z majhnimi okni. Letenje z letalom je nujno, ampak ne vedno prijetno. Airlander naj bi letenje spremenil v prijetno, celo zabavno izkušnjo.
Vir: AINonline
Novinar
