Polena so obnovljivi viri energije rastlinskega izvora. Prednosti, ki govorijo o izrabi lesa kot vira energije, je veliko. Pri pravilnem kurjenju ne onesnažuje ozračja, je domač vir energije (ga ne uvažamo), stalno na razpolago, njegova uporaba izboljšuje vzdrževanje gozdov, cenovno je zelo konkurenčen, sodobna raba je udobna in primerna tudi za urbana okolja.
Polena so pripravljena iz okroglega lesa slabše kakovosti v obliki metrskih cepanic. V kotlih in pečeh uporabljamo polena dolžine od 25 do 100 cm. Les za polena mora biti sušen na sončni in suhi legi najmanj šest mesecev.
Pri postopku zgorevanja, segrevanje in sušenje lesa poteka do 100 °C. Sledi uplinjanje in termični razpad lesa, piroliza (les namreč sestavljajo v glavnem plinaste sestavine, od 70 do 80 odstotkov). Z višanjem temperature se izločita kisik in vodik, ki izgorevata pri cca 250 °C, nato pa v nadaljevanju procesa gorenja razpadejo še celuloza in lignin. V zadnji fazi gori še lesno oglje. Vsi ti procesi potekajo v specialnih kotlih.
Kot energent se uporabljajo suha, zdrava polena. Izkoristek sodobnega kotla na polena je tudi nad 90 %. Vgrajena lambda sonda meri preostanek kisika v dimnih plinih in uravnava razmerje med primarnim in sekundarnim zrakom s pomočjo ventilatorja za ločen dovod zraka.
Pomembno pri načrtovanju kotla je, da ni predimenzioniran glede na razpoložljiv hranilnik toplote. Nujni sestavni del tega ogrevalnega sklopa je tudi hranilnik, ki pomaga pri izravnavanju obremenitev kotla. Prostornina hranilnika v litrih je 55 kratnik njegove moči v kW, kar z drugimi besedami pomeni, da potrebujemo 55 l hranilnika za vsak kW moči kotla.
Polena so naložena v zalogovniku kotla in ležijo na žerjavici, kjer nastopijo vse faze gorenja. Lesni plini s pomočjo ventilatorja preidejo skozi odprtino v kurišče v spodnjo vročo zgorevalno komoro in tam s pomočjo dovedenega sekundarnega zraka popolno izgorevajo pri visokih temperaturah.
Slaba stran kotla na polena je, da ga moramo naložiti s poleni ter ga počistiti dnevno ali večkrat dnevno. Ceno kotla na lesno biomaso povečuje mehanika in elektronika za vodenje procesa zgorevanja in regulacijo toplotne moči. Zagon kotla oz. ponoven vžig zagotavljajo različne izvedbe električnih vžigalnih sond ali puhal vročega zraka v kurišče.
Vsi kotli za domačo uporabo so plamenocevni, kar omogoča enostavnejše čiščenje. Vroči plini po izgorevanju lesne biomase potujejo po ceveh, oblitih z vodo. Že tanka plast saj ali pepela na cevi zniža izkoristek kotla, zato je avtomatsko ali ročno čiščenje pomembno. Turbulatorje, ki so v ceveh, da vrtinčijo vroče pline in izboljšujejo izkoristek naprave, ročno ali avtomatsko premikamo, da strugajo stene cevi in tako čistijo saj in pepela. Dražje izvedbe kotlov so opremljene z odpepeljevalnikom, ki pepel zbere v posodo za pepel, ki jo po potrebi praznimo.
Z razvojem sodobnih kotlov na polena postajajo ti vedno bolj zmogljivi. To velja predvsem za izkoristek, emisije in povečevanje udobja s strani avtomatizacije. Velikost hranilnika toplote in peči je povezana z udobjem ogrevanja. Bolj kot boste uporabljali kakovostna drva (zelo suha, trdi listavci), višjo kot želite komoditeto ogrevanja in predvsem bolj kot je kotel predimenzioniran glede na toplotne izgube stavbe oz. stanovanja, večji mora biti hranilnik toplote. Večji kot bo sistem (peč in hranilnik), dlje časa bo preteklo med enim in drugim nalaganjem oz. kurjenjem.
