Utekočinjen naftni plin, ki ga kratko imenujemo UNP, je okolju prijazen energent ter dobra alternativa kurilnemu olju. Skladiščimo ga v cisternah. Kurilnost je odvisna od mešanice propana in butana ter znaša 6,53 kWh/l za čisti propan ter 7,23 kWh/l za mešanico propana in butana. Dobro je vedeti, da lahko skoraj vsi kotli na UNP delujejo tudi na zemeljski plin in obratno.
Sodobna tehnologija, predvsem na področju kondenzacijske tehnike, omogoča visoke izkoristke ogrevalnih kotlov in s tem zmanjšanje porabe goriva. Zaradi obratovanja v nižjem temperaturnem režimu, so toplotne izgube kotla in toplotne izgube z odvedenimi plini minimalne v primerjavi z zastareli izvedbami kurilnih naprav.
Za sodobne ogrevalne sisteme na UNP je značilen izredno visok energetski izkoristek, ki pod določenimi pogoji presega 100 % (kondenzacijski kotel). Vzdrževanje ogrevalnih sistemov pa je cenejše in enostavnejše. Čeprav je UNP plin fosilno gorivo, je ta oblika fosilnega goriva čistejša, z najmanjšim izpustom ogljikovega dioksida pri izgorevanju. Dimni plini, ki nastajajo pri zgorevanju, ne vsebujejo pepela, saj in prašnih delcev.
Poznamo klasične, nizkotemperaturne in kondenzacijske plinske peči. Najučinkovitejši kotli na plinasta goriva so kondenzacijski kotli. Pri kondenzacijskih kotlih izkoriščamo kondenzacijsko toploto, zato so računski izkoristki še boljši in dosegajo teoretično več kot 100 odstotkov. Tako visokih izkoristkov pri obratovanju ne dosegamo, saj zaradi spremenljivega temperaturnega režima, ki je odvisen od temperature okoliškega zraka in posledičnih toplotnih izgub (izgube z dimnimi plini, sevalne izgube, neizkoriščena
kondenzacijska toplota), kotel ne obratuje z maksimalno možno stopnjo kondenzacije. Najboljše rezultate se doseže v kombinaciji s talnim ali stenskim ogrevanjem ali predimenzioniranim radiatorskim sistemom.
Normiran izkoristek služi za primerjavo med kotli različnih proizvajalcev. Izračunana vrednost pove, v kolikšnem odstotku se pri obratovanju kotla v ogrevalni sezoni vnesena energija z gorivom pretvori v koristno ogrevalno toploto. Pri nizkotemperaturnih kotlih je temperatura ogrevalne vode med 40 in 75 °C, kar je odvisno od zunanje temperature. Pri teh kotlih ne izkoriščamo kondenzacijske toplote, njihovi normirani izkoristki znašajo do
95 odstotkov.
Glede na dovod svežega zraka jih delimo na peči na atmosfersko delovanje (pretok zraka naraven) ali delovanje s tlačnim gorilnikom (prisilni pretok zraka s pomočjo ventilatorja). Razlikujemo jih tudi glede na postavitev, in sicer na talne in stenske plinske kotle (z močjo do 50 kW). Kondenzacijske peči so izdelane le v izvedbi na prisilni vlek, prav tako so danes tudi klasične stenske peči praviloma na prisilni vlek in se izvedbe z atmosferskim vlekom vse redkeje uporabljajo.
S kotli lahko poleg ogrevanja zagotavljamo tudi pripravo tople sanitarne vode. Glede na način ogrevanja sanitarne vode poznamo grelnike s hranilnikom tople vode in kombinirane grelnike, ki sanitarno vodo ogrevajo pretočno. Prednost pretočnega sistema so manjše izgube, saj vodo ogrevamo le takrat, ko jo tudi točimo. Slabost pa je, da je količina tople vode omejena s porabniki, saj lahko na pretočni bojler priključimo največ dva do tri izlive oziroma pipe, ob krajši razdalji do izlivov (od štiri do pet metrov). Pretočni plinski grelnik vode ni priporočljiva izbira, če je trdota vaše vode zelo velika. Lahko pa poskrbite za izvedbo mehčanja vode. Prednost ogrevanja prek hranilnika tople vode, oziroma bojlerja, so večje zaloge tople vode, število porabnikov ni omejeno, sistem je manj občutljiv za vodni kamen, prav tako je manj zahtevno čiščenje grelnika. Za večja stanovanja je uporaba plinskega grelnika s pregrajenim hranilnikom tople vode neizogibna. Izvedba grelnika z dvema ločenima priključkoma za povratni vod omogoča temperaturno slojevitost, zato se voda v gornjem delu grelnika hitreje segreje in s tem bistveno povečuje raven izkoristka pri pripravi tople sanitarne vode.
Peči na atmosferski vlek in pripadajoči dimnik je priporočljivo čistiti dvakrat na leto (nujno najmanj enkrat). Pri tem je treba pozornost nameniti tudi ustreznemu dovodu svežega zraka, saj peči na atmosferski vlek zajamejo zrak iz prostora, v katerem so. Pri klasičnih in nizkotemperaturnih kurilnih napravah naj bi bil dimnik keramičen ali iz nerjaveče pločevine. Za kondenzacijske peči pa mora biti dimnik keramičen ali plastičen. Dimnik ne sme biti kovinski, saj bi ga agresivni kondenzat prej kot v letu dni preluknjal. Poleg tega je treba poskrbeti za odvod kondenzata.
Pri prisilnem vleku je dimnik lahko koaksialen, to pomeni, da ima notranja cev še zunanji obod. Po zunanjem obodu, s posebnim ventilatorjem, peč črpa zrak od zunaj, po notranji cevi pa izhajajo dimni plini. Pri peči na prisilni vlek sta lahko cevi tudi ločeni, bistveno pa je, da peč deluje neodvisno od zraka v prostoru.
Za lokalno ogrevanje ne smemo uporabljati plinskih kotlov, ki nimajo urejenega odvoda dimnih plinov (nevarnost zastrupitve, zaradi pomanjkanja kisika). Lahko uporabljamo plinske kotle z atmosferskim gorilnikom, ki zajemajo zrak iz prostora in imajo izveden priključek v dimnik. V prostore, ki nimajo zadostnega dotoka zraka in kjer odvod dimnih plinov preko dimnika ni možen, vgrajujemo kotle z zaprtim zgorevalnim prostorom, ki imajo koaksialni fasadni priključek ali sistem LAS.
Pri izbiri kotla so pomembne toplotne izgube stavbe, tehnične možnosti za vgradnjo in ekonomski vidik. Projekt za vgradnjo kotla in plinske instalacije mora izdelati pooblaščen projektant, izvesti pa pooblaščeno podjetje.
