Vroča čokolada je obvezna sopotnica hladnejših mesecev, ko bogata kremasta struktura in sladek okus popestrita dolge večere. Uživamo lahko v najrazličnejših okusih, enostavno pa jo lahko pripravimo tudi doma. Ste se kdaj vprašali, kakšna je zgodovina tega priljubljenega napitka?
Čokolado uživali že Maji
Arheologi so našli dokaze, da so Maji čokolado uživali že 500 let pred našim štetjem, obstaja pa tudi domneva, da je čokolada nastala že pred Maji. Za pripravo čokoladnega napitka, ki so ga postregli hladnega, so Maji kakavova semena zmleli v pasto in jo zmešali z vodo, koruzno moko, čili papriko in drugimi sestavinami. Napitek so nato prelivali sem ter tja iz skodelice v lonec, dokler se ni naredila gosta pena. Čokolada je bila na voljo Majem vseh družbenih razredov, čeprav so bogati pili čokolado iz velikih posod, ki so jih pogosto pokopali skupaj z elito. V grobu Majev iz zgodnjega klasičnega obdobja (460-480 n. št.) z najdišča Rio Azul v Gvatemali so bile posode z majevskimi napisi za kakav in ostanki čokoladne pijače.
Xocōlātl
Ker sladkor v Ameriko še ni prišel, je bil xocōlātl menda pridobljen okus. Španci so xocōlātl imenovali pijačo, sestavljeno iz čokoladne osnove, aromatizirane z vanilijo in drugimi začimbami, ki so jo postregli hladno. Pijača je bila začinjena in grenka, v nasprotju s sladkano sodobno vročo čokolado. Glede tega, kdaj in kdo je xocōlātl prvič postregel vročo, se viri razlikujejo. Vendar je José de Acosta, španski jezuitski misionar, ki je v poznem 16. stoletju živel v Peruju in nato Mehiki, xocōlātl opisal kot:
»To je slab okus za tiste, ki ga ne poznajo, saj ima zelo neprijeten okus, ki ga povzroča pena. Kljub temu je med Indijanci zelo cenjena pijača, s katero pogostijo plemenite može, ki gredo skozi njihovo deželo. Španci, tako moški kot ženske, ki so navajeni na to deželo, so zelo pohlepni po tej čokoladi. Pravijo, da iz nje delajo različne vrste, nekatere vroče, druge hladne in tretje zmerne, in vanjo dajejo veliko čilija; iz nje delajo pasto, za katero pravijo, da je dobra za želodec in proti katarju.«
V Mezoameriki so iz kakavovih zrn pripravljali številne pijače, ki so jih dodatno obogatili z rožami, kot je vanilja, da bi jim dodali okus, kar je bil poklon Aztekom. Azteki ali Mehičani so od osvojenih ljudstev zahtevali, da jim zagotovijo čokolado. Skodelice, buče, kakavova zrna in druge stvari, ki so jih pridobili, so bile navedene v Osnovnem kodeksu Mendoza. Kakav so začeli uporabljati kot plačilno sredstvo po vsej Mezoameriki. Azteki so s čokolado izkazovali visok status: če je nekdo z nizkim ali srednjim statusom pil čokolado, je bilo to slabo znamenje. Evropejci so se s čokolado prvič srečali šele leta 1502 na Kolumbovem četrtem potovanju.
Evropska čokolada
Potem ko je premagal Montezumove bojevnike in od azteških plemičev zahteval izročitev dragocenosti, se je Cortés leta 1528 vrnil v Španijo in s seboj prinesel kakavova zrna in opremo za izdelavo čokoladnih pijač. V tem času je čokolada še vedno obstajala le v obliki grenkega napitka, ki so ga izumili Maji. Sladka vroča čokolada in čokoladna tablica še nista bili izumljeni. Po prihodu v Evropo je pijača počasi pridobivala na priljubljenosti. Na cesarskem dvoru cesarja Karla V. so pijačo kmalu sprejeli in pijača, ki je bila takrat znana le kot čokolada, je postala modna pijača, priljubljena med španskim višjim razredom. Poleg tega so kakav dajali kot doto, ko so se člani španske kraljeve družine poročali z drugimi evropskimi aristokrati. Takrat je bila čokolada v Evropi zelo draga, saj so kakavova zrna rasla le v Južni Ameriki.
Čokolada postala luksuz
Nato so izumili vročo čokolado s sladkim okusom, zaradi česar je vroča čokolada v 17. stoletju postala luksuzno blago med evropskim plemstvom. Tudi ko so leta 1657 odprli prvo čokoladnico (lokal, podoben sodobni kavarni), je bila čokolada še vedno zelo draga. V tistem času so vročo čokolado za okus pogosto mešali z začimbami; eden od znanih receptov je bil vroča čokolada, napolnjena s svežimi cvetovi jasmina, jantarjem, mošusom, vaniljo in ambro. Konec 17. stoletja je Jamajko obiskal sir Hans Sloane, predsednik Kraljevega zdravniškega kolegija. Po besedah zgodovinarja Jameja Delbouga so Jamajčani že leta 1494 kuhali vročo pijačo, pripravljeno iz drobtin sveže nabranega kakava, kuhano z mlekom in cimetom. Ko se je Sloane vrnil v Anglijo, je s seboj prinesel recept in tako v Angliji predstavil mlečno čokolado. Zaradi aristokratske narave pijače so leta 1797 čokolado začeli imenovati pijača bogov.
Španci so namesto izdolbenih buč, ki so jih uporabljali domačini, začeli uporabljati kalebasna drevesa, nato pa so še dodatno spremenili recepte z uporabo začimb, kot so cimet, črni poper, janež in sezam. Mnoge od teh stvari so uporabili, da bi poustvarili okus domačih rož, ki jih niso mogli zlahka dobiti.
Prvi stroj za proizvodnjo kakavovega prahu
Leta 1828 je Coenraad Johannes van Houten na Nizozemskem razvil prvi stroj za proizvodnjo kakavovega prahu. S stiskalnico je iz kakavovih semen izločil mastno kakavovo maslo in za seboj pustil čistejši čokoladni prah, ki ga je bilo lažje vmešati v mleko in vodo. Posledično je bilo odkrito še eno zelo pomembno odkritje: trdna čokolada. Z uporabo kakava v prahu in majhnih količin kakavovega masla je bilo mogoče izdelati čokoladne ploščice. Izraz čokolada je potem pomenil trdno čokolado in ne vroče čokolade, prva čokoladna tablica pa je bila izdelana leta 1847.
Po izročilu naj bi se italijanska različica cioccolata calda prvič pojavila v Torinu okoli leta 1560. Ob praznovanju selitve glavnega mesta vojvodine Savojske iz Chambéryja v Torino je Emmanuel Philibert, vojvoda Savojski, prosil za novo pijačo in tako je nastala ta gostejša, kremasta različica.
Vroča čokolada tudi v Sloveniji
Še ne tako dolgo nazaj v zgodovini, leta 2004, pa je podjetje Rokmar iz Vipavske doline začelo s predelavo vrhunske vroče čokolade v več okusih. Njihovo ponudbo si lahko ogledate na spletni strani Chocomar, svoje izdelke pa prodajajo tudi v vseh večjih Mercatorjevih, Intersparovih in Tuševih trgovinah.
Podjetje Rokmar že 30 let proizvaja visokokvalitetne proizvode za izdelavo sladoleda in slaščic.
