Vsi lastniki psov vedo, da obstajajo dejavniki, ki še posebej spodbudijo njihovo mahanje z repom. Takšni dejavniki so na primer prihod lastnika domov iz dela, mahanje z njihovo najljubšo igračo ali odhod na sprehod. Zakaj psi to sploh počnejo? Ali zgolj zato, ker so srečni? Izkazalo se je, da je odgovor kompleksen.
Mahanje z repom je “očitno komunikacijski mehanizem,” pravi etolog Nicholas Dodman, profesor na Univerzi Tufts in vodja Centra za študije vedenja psov. V večini primerov je po njegovih besedah “mahanje repa podobno kot mahanje z belo zastavo predaje, to je, vesel sem, da te vidim in ne predstavljam nobene grožnje.”
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na MojPrihranek.si, prosimo obiščite našo stran.
Podobno gestikuliranju med govorom človeka
Toda psi uporabljajo svoj rep tudi za komunikacijo drugih stvari – tako do ljudi kot do drugih psov. Pokončen rep lahko nakazuje prevlado, horizontalen rep lahko nakazuje nevtralnost, nizek rep pa lahko pomeni podrejenost, pravi Dodman. Panično mahanje nakazuje vznemirjenje, medtem ko počasno mahanje kaže na ravnodušnost. Psi imajo lahko tudi “rep helikopterja” ali “krožno mahanje,” ko njihov rep kroži kot lopatica helikopterja – znak skrajne sreče.
Psi imajo zelo omejene vokalizacije – renčanje, cviljenje in lajanje – zato komunicirajo z jezikom telesa, opaža Dodman. Poleg repa psi uporabljajo tudi druge dele telesa za pošiljanje signalov. Na primer, lahko umaknejo ustnice, potegnejo ušesa nazaj, zavzamejo sključeno ali pokončno držo telesa ali se prevrnejo v podrejenost, pravi.
Veterinarska fiziologinja Federica Pirrone na Univerzi v Milanu v Italiji predlaga, da je mahanje z repom pri psih podobno gestikuliranju med govorom človeka, “nekaj, na kar sem, kot Italijanka, še posebej pozorna.”
Evolucija mahanja z repom bi lahko bila tudi genetska nesreča
Mahanje repov je vidno na razdalji, kar psom omogoča komuniciranje z drugimi psi, hkrati pa ohranja dovolj prostora za zmanjšanje konfliktov – ideja, ki jo podpirajo študije, ki kažejo, da se psi bolje osredotočijo na predmete, ki so približno en ali dva metra stran kot na tiste, ki so bližje, in bolje vidijo premikajoče se predmete kot statične. To je lahko koristno, ko želijo signalizirati drugim psom, da so veseli ali previdni.
Tudi ljudje se odzivajo na gibanje in pogosto veliko preberejo v mahanju pasjih repov, “čeprav te signale včasih lahko napačno interpretiramo,” pravi Pirrone. Dejansko naš odziv na mahanje lahko delno razloži, zakaj so psi prilagodili to vedenje v deset tisoč letih domačnosti (znanstveniki zdaj menijo, da so se predniki psov začeli udomačevati že pred približno 35.000 leti). Študije kažejo, da volkovi z repom ne mahajo tako pogosto kot psi in da psički mahajo že pri zgodnejši starosti kot volčji mladiči. Takšno vedenje je bilo še posebej potrebno v zgodnjih fazah udomačitve, ko je bila zmožnost interakcije živali z ljudmi temeljna za uspeh njihove vrste.
Evolucija mahanja z repom bi lahko bila tudi genetska nesreča. Znanstveniki so predlagali, da je pogostejše mahanje z repom lahko stranski produkt udomačitve psov, morda zaradi genetske povezave med anatomijo repa in krotkostjo. V znanem dolgoročnem eksperimentu v Rusiji so genetiki, ki so udomačili srebrne lisice skozi generacije, ugotovili, da udomačene lisice redno mahajo z repom in se obnašajo podobno kot psi, za razliko od njihovih divjih sorodnikov.
Možgani psov igrajo pomembno vlogo
Svojo vlogo so najverjetneje igrala tudi človeška nagnjenja. Nedavni pregled znanosti o mahanju repov, ki ga je vodila biologinja Silvia Leonetti s Univerze v Torinu v Italiji, kaže, da so ljudje morda selektivno vzrejali pse, da mahujo s repom, ker so se ljudje odzivali na njegovo ritmično naravo tako kot na ritem v glasbi. “Temu pripišemo veliko pomena – na primer, menimo, da je pes, ki maha s repom, srečen pes,” dodaja Leonetti.
Druge namige o izvoru lahko dobimo iz možganov psov. Ena študija je ugotovila, da psi z repom mahajo z “nagnjenostjo” na levo ali desno stran, odvisno od tega, ali doživljajo pozitivna ali negativna čustva. V svojem pregledu so Leonetti in njeni sodelavci predlagali ideje za prihodnje študije, ki bi lahko razkrile več o mahanju srepov, med drugim tudi preučevanje skeniranj možganov psa med spremljanjem repa. “Psi so ena izmed redkih živali, za katere so bile razvite neinvazivne tehnike skeniranje možganov, in nevro slikanje bo pomagalo natančno določiti dele možganov psa, ki nadzorujejo vedenje,” so zapisali avtorji.
Pirrone pa je skeptična, da naša naklonjenost mahanju z repom izhaja iz njegovega ritma, predvsem ker ga ni mogoče slišati, za razliko od mnogih drugih ritmov, na katere se ljudje odzivajo. Eksperimenti za pridobivanje več informacij bodo po njenem izziv, zaradi kompleksnosti opredelitve ritmičnega vedenja in omejenega znanstvenega razumevanja kognitivnih arhitektur, ki ležijo v osnovi ritmov.
Kljub temu pa so takšne raziskave vredne izvedbe, pravi, ker obljubljajo “razkritje novih znanstvenih odkritij o kompleksni dinamiki za našo globoko vez s psi.”