Stavek, s katerim je predstavnica ProHolz Avstrije, Višnja Jurnjak, odgovorila na vprašanje, kako jim uspeva prepričati gozdarje in žagarje za financiranje njihove dejavnosti, s katero krepijo celotno gozdno-lesno verigo in ozaveščajo javnost o naravni danosti lesa.
Splošno stanje pokaže na preštevilne probleme v gozdno-lesni verigi v Sloveniji in različne vse prevečkrat parcialne poglede na reševanje le teh.
Danes imamo dobre strateške dokumente na področju vrednostne verige lesa:
- leta 2006 smo prvi v Evropi spisali Nacionalni Strateški Raziskovalni Program (NSRP), pri Slovenski gozdno-lesni tehnološki platformi, kjer smo opredelili pet raziskovalnih področij gozdarstvo, papirništvo, lesarstvo, energetika in oblikovanje;
- leta 2007 je bil spisan Nacionalni gozdni program, pri katerem sem sodeloval kot edini lesar in opredeljuje tvorno področje lesarstva;
- 2010 sem pripravil vladni dokument »Program trajnostnega razvoja vrednostne verige lesa«, v Službi vlade za podnebne spremembe RS; osebno sem pri takratnih ministrih (Židanu in Radičevi) bil iniciator medresorske delovne skupine za gozd in les med Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS in Ministrstvom za gospodarstvo RS;
- leta 2012 je bil pripravljen Akcijski načrt za dvig konkurenčnosti gozdno-lesne verige, pri katerem sem osebno sodeloval.
Zgodi se pa nič. V praksi to pomeni, da podjetja še naprej propadajo (stečaji lesno predelovalnih podjetij z izgubo delovnih mest in dejavnosti).
Za to sem bom vrnil nazaj k začetkom industrializacije naše gozdno-lesne verige, ki se je dogajala v petdeseti in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ni nam potrebno odkrivat tople vode, ozrimo se vase in poglejmo okrog sebe.
Začetek sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je Slovenija gospodarsko preoblikovala iz pretežno kmetijske dejavnosti v industrijsko, ko so tedanji odločevalci prepoznali prednosti in ogromen potencial v gozdu in lesu. V sodelovanje so vključili najboljše domače in tudi tuje strokovnjake in pritegnili nujno potreben kapital. S spretnim političnim dogovarjanjem, tvorno gospodarsko politiko so ga pridobili na vzhodu (takratni Sovjetski zvezi), kot na zahodu (zahodnih zaveznikih, Britancih in ZDA).
Umno in načrtno so umestili in gospodarno ustvarili trinajst regijskih gozdnih gospodarstev (GG Bled, GG Brežice, GG Celje, GG Kočevje, GG Kranj, GG Ljubljana, GG Maribor, GG Murska Sobota, GG Novo mesto, GG Postojna, GG Ribnica, GG Slovenj Gradec in GG Sv. Lucija)*, in sedemnajst lesnoindustrijskih podjetij (LIP Ajdovščina, LIP Bled, LIP Celje, LIP Cerknica, LIP Ilirska Bistrica, LIP Ljubljana, LIP Logatec, LIP Maribor, LIP Nazarje, LIP Pohorje, LIP Postojna, LIP Ribnica, LIP Sevnica, LIP Slovenj Gradec, LIP Straža, LIP Škofja Loka in LIP Šempeter)*. Le ti ločeni centri gozdarske in lesarke dejavnosti so se v šestdesetih letih združili v gozdno-lesarske centre. V sedemdesetih letih pa po mojem osebnem mnenju nepotrebno razdružili (takrat je nastal tudi poseben študijski oddelek lesarstva na Biotehniški fakulteti, Univerze v Ljubljani). Lesarski centri so se kadrovsko in s tem razvojno krepili (razvoj in oblikovanje izdelkov z visoko dodano vrednostjo) in prerasli v svetovno konkurenčna podjetja z uveljavljenimi blagovnimi znamkami (LESNA, MURALES, NOVOLES, GLIN, BREST, MEBLO, LIP Bled, STOL, indr.).
Zanemarjen ni bil tako rekoč nobeden člen vrednostne verige lesa ali gozdno-lesne verige, od celuloze, papirja, lesnih kompozitov do močne podporne industrije strojev, lepil, premazov, orodij.
Prepoznana je bila nujnost enotnega trženja na najširšem svetovnem tržišču in povezovanja manjših lesarskih podjetij v sisteme SLOVENIJALES, LESNINA.
V Avstriji so potencial in zgodbo prepoznali dobrih dvajset let nazaj – združljivost turizma in gozdno-lesne predelovalne verige v trajnostnem razvoju države in regij.
Leta 2006 je prof.dr.dr.h.c. Niko Torelli pisal v reviji LESwood, kako so udejanili to zgodbo. Takrat so za financiranje organizacije ProHolz, ki se ukvarja predvsem z ozaveščanjem kupcev (promocijo rabe in uporabe lesa in drugimi tržnimi vidiki – tržnimi raziskavami, tudi v sosednjih državah in širše) namenili od vsakega prodanega m3 in vsakega razžaganega m3 lesa 20 centov. Lansko leto so samoinciativno znesek dvignili na 30 centov – HALO !!!
Razprava na temo, ali je Proles potreben, in odgovor je soglasen DA.
Kako ga bomo udejanili, financirali, je vprašanje.
Odgovori so izmikajoči, neenotni. Mag. Robert Režonja z MKO je povedal, da razmišljajo, da bi v spremenjen Zakon o gozdovih vključili določilo o financiranju.
Na to je takoj ostra reakcija Zveze lastnikov gozdov Slovenije. Pa do predloga, da se vzame koncesionarjem in podobno.
Državni gozdovi morajo biti (dobrih 20% vseh gozdov) zgolj regulator za možne nepravilnosti na trgu lesa.
Stavek Višnje Jurnjak iz sosednje Avstrije, ki sem ga zapisal v uvodu je po mojem pravi odgovor in zaključek k mojemu razmišljanju o slovenskem PROLESu.
