V Sloveniji se že dolgo razpravlja o potrebi po drugem bloku jedrske elektrarne Krško (JEK2). Gre za dopolnitev obstoječe elektrarne, ki bi lahko proizvedla dodatnih 1000-1600 MW električne energije (trenutna moč elektrarne je okoli 700 MW) ter zmanjšala uvozno odvisnost in zagotovila stabilno, nizkoogljično oskrbo. Kljub temu pa se pri slovenskem modelu soočamo s številnimi regulativnimi in finančnimi ovirami, zaradi katerih bi lahko izgradnja trajala še desetletja in bila precej dražja.
Kaj je drugi blok?
Drugi blok pomeni gradnjo novega reaktorja na obstoječi lokaciji jedrske elektrarne Krško. Projekt JEK2 naj bi povečal skupno proizvodnjo električne energije, izboljšal energetsko varnost ter omogočil bolj stabilne cene elektrike. Po zadnjih ocenah se okvirni stroški naložbe gibljejo med približno 9,6 in 15,4 milijard evrov, pri čemer je to odvisno od izbrane moči novega reaktorja in tehnološkega koncepta. Pri ustreznih zakonskih spremembah, ki bi pospešile postopek, pa bi lahko slovenski model ob hitrem začetku gradnje že dosegel rok okoli leta 2037, medtem ko trenutna časovnica brez sprememb kaže na dokončanje šele leta 2047.
Slovenski izzivi
Slovenija se pri gradnji drugega bloka jedrske elektrarne sooča z vrsto izzivov, ki zavirajo hitrost in učinkovitost projekta. Pridobivanje dovoljenj je dolgotrajen in zapleten proces, saj vključuje obsežne okoljske študije, politična usklajevanja in javne razprave, ki lahko trajajo več let.
Poleg tega Slovenija nima izkušenj z gradnjo jedrskih elektrarn v zadnjih desetletjih, kar pomeni, da se moramo pri tehnologiji in kadrih močno zanašati na tuje partnerje, kar dodatno podaljšuje in podraži postopek. Stroški financiranja so še en ključni dejavnik – zaradi regulativne negotovosti in dolgih rokov vračila investicije so obrestne mere višje kot v državah, kjer so jedrski projekti bolj rutinski. Vse to prispeva k oceni, da bi lahko gradnja JEK2 trajala desetletje ali dlje in stala bistveno več kot primerljivi projekti v državah z bolj optimiziranimi postopki.
Kitajski model – hitrost, ekonomičnost in odličnost
V nasprotju s slovenskim scenarijem lahko predstavimo kitajski model gradnje jedrskih elektrarn, ki je precej drugačen. Na Kitajskem so jedrski projekti, kot so reaktorji tipa AP1000, zgrajeni v rekordnem času – običajno v manj kot štirih letih. To hitrost omogočajo:
- Standardizirana zasnova in množična gradnja: Kitajska investira ogromno resursov v centralizirano načrtovanje in gradnjo, kar omogoča hitro uresničitev projektov.
- Državno financiranje in podpora: državne banke nudijo nizke obrestne mere (včasih tudi pod 1,5 %), s čimer se stroški financiranja občutno znižajo.
- Optimizirane dobavne verige in izkušena kadrovska oskrba: univerze in izobraževalni programi na Kitajskem proizvajajo več jedrskih inženirjev, kar pripomore k hitrejšemu in učinkovitejšemu gradbenemu procesu.
Na primer, medtem ko se slovenski projekti sprašujejo o časovnici, ki bi lahko trajala 10–15 let, kitajski reaktorji pridejo v operacijo že v 48 mesecih, s stroški, ki so lahko 2–3-krat nižji na kilovat inštalirane moči. To pomeni, da so skupni stroški izgradnje jedrske elektrarne na Kitajskem bistveno nižji glede na njeno zmogljivost. Če v Sloveniji ocenjeni stroški za JEK2 znašajo v teoriji približno 6.000–10.000 EUR na kilovat inštalirane moči, lahko na Kitajskem isti reaktor zgradijo za 2.000–4.000 EUR na kilovat.
V praksi to pomeni, da bi jedrska elektrarna z močjo 1.000 MW v Sloveniji stala 6–10 milijard evrov, medtem ko bi na Kitajskem enak projekt stal le 2–4 milijarde evrov. Kitajci so torej pri gradnji vsaj dvakrat cenejši, v nekaterih primerih pa celo trikrat cenejši in časovno neprimerljivo bolj učinkoviti.
Končna primerjava
Če primerjamo slovenski in kitajski model, je razlika osupljiva. Medtem ko bi v Sloveniji lahko zaradi regulativnih ovir in razprave o investicijah JEK2 zgradili nov reaktor šele med 2037 in 2047, kitajski sistem jedrske elektrarne zgradi v povprečno 4 letih. Od leta 2010 na Kitajskem skoraj ni projekta jedrske elektrarne, ki ne bi bil končan v 7 letih. Prav tako so investicijski stroški na Kitajskem bistveno nižji zaradi masovne gradnje, državne podpore in optimiziranih dobavnih verig.
Ta primerjava kaže, da ima kitajski model gradnje jedrskih elektrarn veliko prednosti, ko gre za hitrost, stroške in organizacijo projektov. Za Slovenijo bi to pomenilo, da bi pospešena in poenostavljena zakonodaja skupaj z učinkovitimi javnimi investicijami lahko bistveno izboljšala konkurenčnost slovenskega jedrskega projekta.
Temna prihodnost Slovenije in Evrope
Evropa in Slovenija sta ujeti v začarani krog birokracije, neodločnosti in pretiranega idealizma, medtem ko se preostali svet premika s polno paro naprej. Kitajska gradi infrastrukturo, vlaga v tehnologijo, širi svoj vpliv in ne izgublja časa z neskončnimi razpravami – preprosto gradi. Medtem ko pri nas o drugi jedrski elektrarni razpravljamo desetletja, Kitajska v tem času že postavi deset ali več takšnih elektrarn. To je simbol naše splošne zaostalosti.
Enako se dogaja v drugih ključnih sektorjih – umetna inteligenca, polprevodniki, vesoljska tehnologija. Evropa, ki je nekoč narekovala tehnološke trende, zdaj caplja zadaj, nesposobna uskladiti lastne interese in zagotoviti jasne strategije. Medtem ko Kitajska vlaga milijarde v razvoj, mi uvajamo dodatne regulacije, ki dušijo inovacije in odganjajo investitorje.
Če ne najdemo načina, kako se rešiti iz tega samozadostnega vrtinca stagnacije, bomo postali drugorazredna gospodarska sila – odvisni od uvoza tehnologije, energije in kapitala. Naša industrija bo izgubljala konkurenčnost, mladi talenti bodo odhajali (kar je že leta trend v Sloveniji), politična moč Evrope bo usihala. Kitajska in drugi vzhajajoči velikani nas ne bodo čakali – ne bodo nam pustili privilegija, da se prebujamo v svojem tempu. Če ne spremenimo načina razmišljanja in ukrepanja, ne bomo več krojili prihodnosti, ampak bomo zgolj nemočno opazovali, kako jo krojijo drugi.
Novinar
