Od ogromnih vetrnih polj do majhnih samostojnih vetrnih elektrarn, se energija vetra v teh napravah spremeni v obnovljivo električno energijo, ki jo koristimo za naše vsakodnevne potrebe.
Koncept lovljenja energije vetra za ustvarjanje mehanične energije je že tisočletja star. Že v 5.000 let pred našim štetjem so Egipčani uporabljali veter za poganjanje jadrnic po reki Nil. Nato se je veter uporabljal v mlinih za pridelavo moke, poganjanje vode in rezanje lasa v žagah. Današnje vetrne turbine so pa moderna verzija mlinov na veter.
Večina vetrnih turbin je sestavljena iz treh lopatic, ki so nameščene na visok jeklen stolp. Obstajajo tudi manj pogoste verzije z dvema reziloma ter takšne z betonskimi stolpi namesto jeklenih. Lopatice so nameščene približno 30 metrov nad zemljo, kjer je veter močnejši in hitrejši.
Turbine s svojimi lopaticami ujamejo sunek vetra podobno kot krila na letalu. Ko piha veter, se na eni strani lopatice ustvari žep zraka z nižjim tlakom. Ta povleče lopatico v smeri nižjega tlaka, kar povzroči vrtenje rotorja. Tej sili pravimo vzgon. Sila vzgona, je dosti močnejša od sile vetra proti lopaticam, ki ji pravimo upor. Kombinacija vzgona in upora povzroči vrtenje rotorja.
Zaprt prostor v glavi na vrhu turbine vsebuje zobnike, rotor in generator. S pomočjo zobnikov se poveča hitrost vrtenja gredi iz 18 vrtljajev na minuto v približno 1.800 vrtljajev na minuto. Ta hitrost je dovolj velika za proizvodnjo AC električnega toka. Nekatere glave turbin so tako velike, da lahko na njih pristane celo helikopter.
Naslednji ključni sestavni del je regulacija, ki poskrbi, da ob močnih vetrovih, hitrost rotorja ne preseže 24 km/h, kar bi lahko poškodovalo sistem. Anemometer pa neprestano meri hitrost vetra in te podatke pošilja regulaciji. Zavora v glavi turbine (mehanične, električne ali hidravlične) pa so namenjene ustavitvi gibanja rotorja v primeru nevarnosti.
