Biorazgradljivost je specifična lastnost nekaterih plastičnih materialov oz. polimerov, iz katerih so plastični materiali sestavljeni; biološka razgradnja ali skrajšano biorazgradnja pa označuje proces degradacije polimernega materiala pod vplivom biotskih (živih) dejavnikov.
Proces biorazgradnje temelji na tem, da organizmi, v glavnem mikroorganizmi (bakterije, glive, alge) polimer prepoznajo kot vir organskih gradnikov (npr.: enostavni saharidi, aminokisline itn.) in energije, ki jih potrebujejo za življenje, največkrat za hrano.
Za samo biorazgradljivost ni pomembno, ali je polimer narejen na osnovi obnovljivih virov (biomase) ali na osnovi neobnovljivih (fosilnih) virov, temveč le kakšna je njegova končna struktura. Biorazgradljiv polimer je tako lahko narejen na osnovi ali obnovljivih ali neobnovljivih virov. Zelo pogosto se napačno dojema, da so vsi biorazgradljivi polimeri narejeni iz obnovljivih virov.
Biorazgradljivi polimeri mikroorganizmom predstavljajo hrano. Obstaja veliko mikroorganizmov, ki so sposobni biološko razgraditi polimere. Med seboj se močno razlikujejo, saj so aktivni pod zelo različnimi pogoji (vlaga, pH, temperatura) ter so bolj ali manj specializirani za razgradnjo različnih substratov. Tekom presnovnih procesov se biorazgradljivi polimeri v končni fazi v aerobnih pogojih pretvorijo v vodo, ogljikov dioksid in biomaso, v aerobnih pogojih pa v metan, vodik in biomaso. Pomembna značilnost, teh končnih razgradnih produktov je, da niso toksični, ter so tako v naravi kot tudi v živih organizmih prisotni. V procesu razgradnje najprej poteče fragmentacija, med katero material pod vplivom živih ali neživih dejavnikov mehansko razpade; ti razpadni produkti pa nato v naslednji fazi pod vplivom mikroorganizmov mineralizirajo. Ravno druga faza je tisti nujni korak, ki mora poteči, da lahko govorimo o biorazgradnji, saj le tu pride do presnove delno degradiranih polimernih fragmentov v končne produkte. Reakcije pri biorazgradnji lahko potekajo sočasno ali v zaporedju.
Na makroskopskem nivoju govorimo o razgradnji kot spreminjanju in slabšanje ključnih lastnosti materiala. V praksi je učinek razpada enostavno opazen z zmanjšanjem nosilnosti in hitrim oz. enostavnim razpadom materiala. Ta proces lahko poteka pod vplivom neživih dejavnikov (npr. ultravijolična svetloba, toplota, voda …) kot tudi živih dejavnikov (encimski procesi).
Industrijsko kompostiranje je proces, s katerim razgradimo večino bioplastike. Kompostirna plastika v kompost ne vnaša strupenih snov. Pomembno je, da se zavedamo, da se biorazgradljivost nanaša na razgradnjo materiala pod vplivom mikroorganizmov; pogoji za razgradnjo in koliko časa bo razgradnja trajala, pa niso določeni. Vsa kompostirna plastika je torej biorazgradljiva; ni pa vsa biorazgradljiva plastika tudi kompostirna, saj biorazgradnja lahko poteka tudi dlje časa kot cikel kompostiranja (ne izpolni zahtev standarda za kompostirnost). Kompostirna plastika je torej podskupina biorazgradljive plastike. Biorazgradljiva plastika kot kompostirna plastika se v naravi sicer razgradi, kljub temu pa je zato potrebnega kar nekaj časa. Zato je odmetavanje tudi takšne plastike v bistvu onesnaževanje okolja, ker tako kot drugi odpadki, predstavlja nevarnost za živali in kazi okolje. Eden izmed ključnih dejavnikov industrijskega kompostiranja je visoka temperatura, zato razgradnja v okolju (kopnem ali vodnem) traja precej dlje. Pravilno ravnanje z biorazgradljivo plastiko je aerobna (kompostiranje) ali anaerobna (bioplin) razgradnja!
Ker se biorazgradljiva plastika na videz ne razlikuje od bolj pogoste, nebiorazgradljive plastike, smo za prepoznavanje izdelka iz biorazgradljive plastike odvisni od napisov in oznak na izdelkih. Ti povedo, ali je izdelek biorazgradljiv ali primeren za kompostiranje. To nedvoumno dokazuje certifikacijski znak, ki mora biti obvezno opremljen s številko certifikata. Napisi »100 % razgradljiv« ali »okolju prijazen« ob odsotnosti certifikacijskega znaka ne zagotavljajo dejanske biorazgradljivosti produkta in lahko zavaja kupce.
