Na t.i. zemljevidih svetlobnega onesnaževanja, nočnih satelitskih posnetkih evropske celine, je Balkan eno od temnih območij poleg težko dostopnih skrajnih severnih predelov Skandinavije in širokih prostranstev evropske Rusije.
Tema je, razen kadar gre za pozitiven primer zmanjšanja svetlobnega onesnaževanja, kazalnik relativno skromne porabe energije. Poleg nerazvitosti območij k manjši porabi bistveno prispevajo procesi tranzicije, deindustrializacija in dramatično odseljevanje, ki je države v regiji (bivša Jugoslavija, Romunija, Bolgarija in Albanija) stala šokantnih 12% predtranzicijske populacije oziroma (po skromnih ocenah) več kot sedem milijonov prebivalcev.
Čeprav so nekatere države, kot sta Slovenija in Hrvaška, po porabi energije na prebivalca nekoliko bližje zahodnemu delu sveta, pa Albanija, Romunija in Makedonija po pisanju portala Bilten.org bolj spominjajo na t.i. države tretjega sveta. A ne glede na razlike znotraj regije, pomen energetike na Balkanu daleč presega pomen potrošniške porabe. Poleg velikih neizčrpanih nahajališč lignita, po katerih je znana regija, starih naftnih in plinskih polj v Romuniji in Albaniji, so posebno zanimanje v zadnjih letih povzročili novi, t.i. nekonvencionalni viri, večje kot naftna in plinska nahajališča na morju ali v kamninah skrilavca. Položaj Balkana kot pomembnega potencialnega vira energije za druge države je pomenil stopnjevanje geopolitičnih napetosti, ki s samo regijo nimajo veliko opraviti.
Od poslabšanja odnosov med Evropsko unijo, Združenimi državami Amerike in Rusko federacijo, zahodne sile dajejo večji poudarek na t.i. energetsko neodvisnost in glasno vztrajajo pri iskanju energetskih virov, ki ne bi bili odvisni od odnosov z vzhodnim konkurentom. Številni energetski projekti v regiji, med njimi tudi načrtovani terminal za utekočinjeni ameriški plin iz skrilavca, so sestavni del teh prizadevanj. Medtem ko se vsi napovedani (in še nerealizirani) projekti predstavljajo kot velika razvojna priložnost, so obenem velik izziv za države v regiji, najbolj pa v smislu varovanja okolja in zdravja ljudi.
Glede načrtovanih novih termoelektrarn institucije EU nimajo nobenih pomislekov s podpiranjem projektov, ki bi jih znotraj starejših članic unije zaradi okoljskih nevarnosti ustavili. Toda poleg teh pomislekov, razvoj balkanskih energentov za izvoz v razvite države odpira številne druge težave, od pritiskov k privatizaciji obstoječe infrastrukture prek povečanja cen in zmanjšanja razpoložljivosti energije za lokalno prebivalstvo, ki sta posledici izvozne usmerjenosti do širjenja strukture dolgoročne gospodarske odvisnosti regije.
