Svet se spopada s podnebnimi spremembami in zmanjševanje izpustov CO2 na številnih področjih je izredno popularno. Letalstvo, promet, energetika. Zdaj tudi gradbeništvo in materiali, ki se jih za ta namen uporablja. Stavbe prihodnosti bodo zato iz kosti in jajčnih lupin. Tako pravijo na Univerzi v Cambridgeu.
Vsakodnevno se pojavljajo novice o neverjetnih izumih in rešitvah, nato pa vse potihne, od morja rešitev in odrešiteljev (v koliko primerih gre za s samopromocijo prepojen pomp in všečno predstavljanje že starih idej?) ostane smo nekaj podobnega Urmijskemu jezeru v Iranu. Nič kaj dosti, torej. Je za to kriva hladna preračunljivost gospodarstva? Nezrelost izumov? Kakorkoli že, pričakovati nenadne spremembe bi bilo utopično. V prihodnosti pa… kdo ve. V preteklosti bi skeptično obravnavali marsikaj, tudi stavbe iz jekla, stekla in betona.
Kakorkoli že danes prevladujeta jeklo in beton, stebra civilizacije; njiju veličina tvori veličastnost spomenikov industrijskemu napredku človeštva. Toda skupaj sta materiala odgovorna za več kot dvakrat več izpustov CO2 kot letalska industrija, ki je, kot vemo, pogosto na tnalu okoljevarstvenih organizacij. V zadnjem času se zato popularizirajo lesene stavbe, ki pa imajo svoje omejitve. Zato se številni ozirajo po biomimetiki; kopiranju življenja samega, tudi ko gre za materiale.
Tako so razvili metodo za proizvodnjo kosti in jajčnih lupin v procesu, ki ga bi bilo enostavno prilagoditi industrijski ravni produkcije. Kot izredno pomembno navajajo temperaturo, pri kateri proces poteka — sobna temperatura. Iz vidika energijske učinkovitosti je to seveda izredno ugodno, v primerjavi s proizvodnjo tradicionalnih materialov pravzaprav nepredstavljivo.
Dr. Michelle Oyen, katere raziskovalna skupina stoji za vsem tem trdi, da bi v bližnji prihodnosti lahko ustvarili (vzgojili, pridelali?) tramove in ostale elemente iz kosti in jajčnih lupin na ravni zdajšnjih, jeklenih in betonskih. O fizičnih lastnostih, ki bi bile izrednega pomena za načrtovano namembnost konstrukcijskih kosti in lupin, za zdaj ni govora — osredotočeni so samo na sam proces proizvodnje. Kot morebitno prednost navajajo tudi sposobnost obnavljanja kosti, za kar pa bi morala stavba biti resnično živa.
Ena od omejitev za nadaljnjo uporabnost tehnologije je kolagen (na katerega se v raztopini vežejo minerali), ki ga še vedno pridobivajo iz naravnih virov, bolj specifično živali. Raziskave o morebitnih alternativnih virih in morda celo popolnoma sintetičnih proteinih potekajo, nikakor pa ne gre pričakovati nenadne pojavitve koščenih nebotičnikov.
Kot drugo težavo dr. Oyen navaja konservativnost gradbene industrije. Standardi so pisani za tradicionalne materiale, uvajanje novihje lahko izredno počasno.
