V eni zadnjih televizijskih predstav, ko so predsedniki parlamentarnih strank stali pred tribunalom podjetnikov, smo lahko popotovali nazaj v čas. Pristali smo nekje na koncu 19. stoletja, ko ljudje živimo na planetu neomejenih naravnih virov. Reke, zemlja, gozdovi, pašniki, planet kot tak, pa so le velika birokratska ovira za gospodarstvo in napredek človeške vrste.
A kako lahko danes govorimo gospodarstvu, ne da bi govorili o prekomerni izrabi naravnih virov, ki ga za sabo pušča gospodarski razvoj in rast kot merilo človekove dobrobiti? Kako lahko danes govorimo o gospodarstvu, ne da bi spregovorili o podnebnem zlomu, ki ga povzroča gospodarstvo napajano z nafto, premogom in plinom?
Lahko nadaljujemo.
Kako lahko danes govorimo o varnosti, ne da bi govorili o naravni nesreči, ki nas je prizadela lansko leto? Preteklo leto je večji del Slovenije opustošila ekstremna suša, ki je uničila več kot tretjino pridelka in ustvarila 65 milijonov evrov škode v kmetijstvu. “Dogodek”, ki bo glede na podnebne projekcije postal naša stalnica.
Lako lahko danes govorimo o otrocih, ne da bi govorili o 11. maju? Dan, na katerega smo letos izkoristili naravne vire, ki jih imamo na voljo v enem letu, in začeli kopati ekološki dolg do prihodnjih generacij.
Kako lahko danes govorimo o zdravju, ne da bi govorili o cestnem prometu, ki uničuje naša pljuča, ali vse pogostejših vročinskih valovih, ki otežujejo življenja starejših, otrok, nosečnic in obolelih?
Kako lahko danes govorimo o porabi javnega denarja, ne da bi govorili o subvencijah, ki spodbujajo segrevanje ozračja? Če smo v letu 2016 sončni energiji namenili 67 milijonov evrov podpore, pa so istega leta fosilna goriva prejela kar 134 milijonov evrov državnih subvencij [1]. Pa dodajmo k temu še stroške suše, zdravstvene stroške povezane z vročinskimi valovi in onesnaženim zrakom…
Kako lahko danes govorimo o upravljanju državnih podjetij, ne da bi govorili tudi o energetskih podjetjih (Holding slovenskih elektrarn, GEN Energija, tudi Petrol), ki branijo “business as usual” (“delovanje po ustaljenih tirnicah”) in ne prispevajo k prehodu na čistejši energetski sistem?
In nenazadnje, kako lahko ob vsem tem poslušamo ustrahovanja nekaterih političnih strank, da so naša največja grožnja soljudje, ki so morali zaradi vojne zapustiti svoj dom, svojo vas, svoje mesto, svoje dedke in babice, brate, sestre, prijatelje. Saj vemo, da poslušamo zavajajoče in sramotne izjave, s katerimi se nenazadnje podcenjuje vse nas, ki bomo v nedeljo oddali svoje glasove?
Ignoranca podnebnih sprememb v predvolilnem času je še en dokaz, da v Sloveniji to ni politična prioriteta. Prav politično vzdušje, ki ne vidi podnebnih sprememb kot nujne prioritete, je srž problema. Navkljub zaskrbljujoči realnosti smo tako zadnja štiri leta praktično prespali. Če se osredotočimo le na področje energetike. Res je, v času vlade SMC, SD in Desusa smo podpisali in ratificirali Pariški podnebni sporazum, sprostilo se je nekaj novih sredstev za naložbe v obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost, dobili smo novo shemo za samooskrbo iz obnovljivih virov energije (OVE), s katero se skuša spodbuditi k individualnim investicijam v sončno energijo.
A v tem času se je na energetski sistem priključil TEŠ 6, četrti blok TEŠ, ki bi se naj zaprl, pa je nadaljeval z obratovanjem [2]. Zagotovo, za TEŠ 6 ne moremo kriviti vlade SMC, saj je politična zapuščina preteklih vlad, ki so jih vodili SD in SDS. A v času vlade dr. Mira Cerarja smo bili priča trem zelo prikritim in iznajdljivim poskusom dodatnega subvencioniranja TEŠ, vlada pa je sprejela Energetski koncept Slovenije, ki dovoli kuriti premog do sredine stoletja (!), razvoj sončne in vetrne energije v naslednjem desetletju pa bi praktično zaustavili. V zadnjih štirih letih prav tako nismo postavljali vetrnice, razvoj sončne energije pa je stagniral. Predvsem smo lahko strmeli v velik prepad med deklarativnimi izjavami o nizkoogljični družbi in dejanskimi premiki v slovenski energetiki. Kljub radikalno drugačnih okoliščinah našega časa je vlada v odhodu v večji meri tako še naprej cementirala energetski sistem iz 80-ih preteklega stoletja, ki ga obvladujejo premog, jedrska energija in večje hidroelektrarne.
Četudi je vsebina Energetskega koncepta Slovenije daleč od naših zahtev in predlogov, smo lahko tako kot druge nevladne organizacije sodelovali v razpravah in kot legitimen partner podajali svoje predloge. Nekaj kar očitno ne moremo vzeti kot samoumevno v demokratičnem prostoru, če vzamemo resno izjave g. Branka Grimsa, poslanca stranke SDS, ki bi kar ukinil financiranje nevladnih organizacij [3], s tem pa odstranil dialog z različnimi predstavniki civilne družbe in našo družbo resnično popeljal v politiko enoumja.
Tudi opozicijske stranke so imele v preteklih letih priložnost, da ponudijo ideje, pobude, rešitve. A žal so za večino opozicijskih strank (SDS, NSi) in nepovezanih poslancev podnebni spremembe ostale nekje na dnu prioritet, ki jim je vredno posvečati čas. Izjema preteklega mandata je bila poslanska skupina Levica, ki je z nekaj intervencijami skušala pripeljati podnebje v politični prostor. Ko smo široka skupina civilne družbe na vlado naslovili poziv “Break free” (slv. Osvobodimo se), je naše zahteve o osvoboditvi politik naše države iz primeža fosilnih goriv podprla in pripeljala v parlament. V parlamentu je tudi odprla razpravo o energetski revščini in v letošnjem letu podala zakonodajni predlog, s katerim bi se samooskrba iz obnovljivih virov energije omogočila tudi za energetske skupnosti in prebivalce blokovskih naselij. Prav zadnja pobuda je bila svetla izjema preteklih let. Zgodilo se je skoraj nemogoče; predlog je v Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor dobil soglasno podporo in vse je kazalo, da bomo lahko naredili korak naprej. Žal pa zaradi spremembe delovanja parlamenta v zadnjem mesecu poslanci niso dobili priložnosti potrditi predloga. A duh sodelovanja, ki so ga izkazale stranke ob tem predlogu, bi morali popeljati v naslednji mandat.
Ponovne doze uspavanja si preprosto ne moremo privoščiti. Če ostanemo le pri energetiki. Vse bolj jasno je, da bomo morali v Evropi zapirati premogovne termoelektrarne do leta 2030… če se želimo izogniti najtemnejšim podnebnim scenarijem in izpolniti zavezo v Pariškem sporazumu. Večina termoelektrarn bo do takrat tudi v resnih ekonomskih težavah in ustvarjala izgubo; nekaj kar je nam že znano, saj je TEŠ v ekonomskih škripcih že sedaj. Če ne želimo na vrat na nos zapreti premogovnika Velenje in TEŠ, moramo začeti udejanjati pravičnega prehoda, ki bo ustrezno poskrbel za vse delavke in delavce ter skupnosti, ki trenutno živijo od premoga. Istočasno moramo začeti izkoriščati sončno in vetrno energije hitreje in v veliko večji meri. Tako s spodbujanjem samooskrbe prebivalcev in lokalnih skupnosti kot z večjimi projekti, ki jih naj vodijo državna podjetja. Kot zgled si lahko vzamemo Dunaj. Pred kratkim je dunajsko javno energetsko podjetje Wien Energie oznanilo, da bo v naslednjem desetletju zgradilo sončne elektrarne na strehah večstanovansjkih stavb, po površini primerljivi s 1.300 nogometnimi igrišči. Mesto načrtuje, da bodo na 10 odstotkov od vseh 68.000 večstanovanjskih stavbah na Dunaju namestili skupnostne sončne elektrarne z namenom samooskrbe, v projekt pa bodo aktivno vključeni meščani.
To je le hiter obris nekaterih težkih nalog našega časa. Tisti, ki se potegujejo za politično oblast v letu 2018, se jim ne morejo izogniti. A če jim ne postavimo vprašanj, bomo težko dobili odgovor. Kakšno neurje bo torej moralo opustošiti Slovenijo, da bomo slišali vprašanje “Kaj pa podnebje?”…in seveda primeren odgovor.
PS. Tekst, ki ste ga brali, ni celostna in izčrpna ocena dela vlade in parlamentarnih strank v preteklih štirih letih na področju okolja, kot tudi ni analiza vsega medijskega poročanja pred parlamentarnimi volitvami. A bojimo se, da ta premislek vseeno nikomur ne naredi prevelike krivice.
Avtor: Katja Huš, Greenpeace v Sloveniji.
