Štukaturam pogovorno rečemo tudi štuk in krasijo marsikatero staro stavbo. Gre za tehniko umetniškega ali obrtnega krašenja stenskih in stropnih ploskev v nizkem reliefu, pri čemer so v uporabi različni motivi. Štukature so izraz umetnosti, in sicer kiparstva.
Poznali so jih že v Antiki, tako da lahko ostanke štukatur še vedno občudujemo na arhitekturnih znamenitostih. Štukaterstvo se je do popolnosti razvilo v 17. in 18. stoletju, in sicer v obdobju baroka in rokokoja. Takrat so z njimi krasili predvsem posvetne in cerkvene stavbe. Pri nas so štukature ustvarjali predvsem italijanski umetniki.
Same tehnike so se prav tako začele razvijati v baroku, ki je znano po razkošnem in okrasnem slogu. Uporabljali so jih za okrasitev prostorov, kar je v uporabi še danes, čeprav v manjšem obsegu. Štukature so običajno pripovedovale neko zgodbo, veliko je bilo motivov iz narave in figuralnih upodobitev.
Grubarjeva palača v Ljubljani velja za eno najlepših stavb, kar zadeva okrasitve s štukaturami. Jezuit Gabriel Gruber je sam izdelal načrte stavbe, ki so jo začeli graditi leta 1773. Ovalno stopnišče je okrašeno s cvetličnimi kitami in drugimi rastlinskimi motivi.
Danes štukature predstavljajo predvsem umetnost, saj polepšajo prostore in stavbe ter jim dodajo izviren pečat. Glasne sestavine za štukatorno maso so gašeno apno, pesek, mavec in voda. Narejene so tudi iz vnaprej pripravljenih elementov, kot je na primer stiropor in druge plastične mase.
Novinar
