Zvočnega onesnaževanja ni mogoče videti, je pa vseeno prisotno tako na kopnem kot pod morjem. Gre za neželen ali moteč zvok, ki vpliva na zdravje in počutje ljudi in drugih organizmov.
Zvok se meri v decibelih, v okolju pa smo izpostavljeni številnim zvokom; od šumenja listov (20 do 30 decibelov) do grmenja (120 decibelov). Zvoki, ki dosežejo 85 decibelov ali več, lahko človeškemu ušesu škodujejo. Teh zvočnih virov je okoli nas veliko, vse od električnih kosilnic (90 decibelov), vlakov (v podzemni železnici – 90 do 115 decibelov), do glasnih rock koncertov (110 do 120 decibelov).
Zvočno onesnaževanje vsak dan prizadene milijone ljudi. Najpogostejša zdravstvena težava, ki jo povzroča, je izguba sluha zaradi hrupa (NIHL). Izpostavljenost glasnemu hrupu lahko povzroči tudi povišan krvni tlak, bolezni srca, motnje spanja in stres. Te zdravstvene težave lahko prizadenejo vse starostne skupine, zlasti otroke. Številni otroci, ki živijo v bližini hrupnih letališč ali ulic, trpijo zaradi stresa in drugih težav, kot so motnje spomina, stopnje pozornosti in bralne spretnosti.
Vpliva lahko tudi na zdravje in dobro počutje živali. Študije so pokazale, da močan zvok povzroči, da srce gosenic bije hitreje, kokoši pa imajo celo manj piščancev. Živali uporabljajo zvok iz različnih razlogov, med drugim za navigacijo, iskanje hrane, komuniciranje in izogibanje plenilcem. Zvočno onesnaževanje jim vse to otežuje, kar vpliva na njihovo sposobnost preživetja.
Povečanje hrupa ne prizadene le živali na kopnem, temveč predstavlja tudi naraščajoč problem za tiste, ki živijo v oceanu. Ladje, vaje za nafto, sonarne naprave in seizmični testi so nekoč mirno morsko okolje naredili glasno in kaotično. Na kite in delfine tovrstno onesnaževanje še posebej vpliva. Ti morski sesalci se za komunikacijo, krmarjenje, hranjenje in iskanje partnerjev zanašajo na zvok oziroma njegovo oddajanje, presežek hrupa pa moti to sposobnost. Znanstveniki menijo celo, da hrup lahko prispeva tudi k spremenjenemu vedenju kitov.
Novinarka
