Element okna, ki v največji meri vpliva na toplotno izolativnost oz. toplotno prehodnost okna (Uw) je steklo, saj njegova površina v veliki večini primerov predstavlja najmanj 70 % celotne površine okna. Pri oknih gre za toplotno izolacijsko steklo, sestavljeno iz dveh ali treh stekel med katerimi je z uporabo medstekelnih distančnikov hermetično zaprt prostor napolnjen z žlahtnim plinom.
Na toplotno prehodnost stekla (Ug) vpliva:
-
število stekel oz. medstekelnih prostorov,
-
širina medstekelnega distančnika oz. razmik med stekli,
-
vrsta žlahtnega plina in
-
število ter vrsta nanosa na steklih.
Število stekel je najpomembnejši dejavnik od katerega je odvisna Ug. Ug enojne zasteklitve je 5,7 W/m2K, večine dvoslojnih stekel med 1,0 W/m2K in 1,4 W/m2K in troslojnih stekel med 0,5 W/m2K in 0,8 W/m2K.
Širina medstekelnega distančnika neposredno določa razmik med stekli, ki se zaradi standardnih dimenzij distančnikov spreminja za 2 mm (10, 12, 14, 16 mm …). Končni razmik med stekli je mnogokrat posledica največje možne debeline toplotno izolacijskega stekla, ki ga je mogoče vgraditi v okenski okvir (npr. pri dvoslojnih steklih 24 mm in pri troslojnih 40 mm ali 48 mm) ter debeline vgrajenih stekel (npr. 4, 6 ali 8 mm). Primer: V dvoslojnem izolacijskem steklu z največjo debelino 24 mm in z uporabo dveh 4 mm stekel lahko vgradimo 16 mm distančnik, pri uporabi dveh 6 mm stekel pa distančnik s širino le 12 mm. To posledično vpliva na Ug, kar je prikazano v spodnji tabeli, medtem ko debelina stekel nima vpliva na Ug.
Vrsta žlahtnega plina prav tako vpliva na Ug. V veliki večini primerov se uporablja argon, kripton pa zaradi visoke cene, ki navadno ne odtehta razlike v Ug, le poredko. Optimalen razmik med stekli pri uporabi kriptona je 12 mm. V primeru troslojne zasteklitve v tako optimalnem primeru Ug izboljša za 0,2 W/m2K in v primeru dvoslojne zasteklitve za 0,4 W/m2K, kot je prikazano na spodnjem grafu.
Zadnja pomembna lastnost, ki vpliva na Ug toplotno izolacijskih stekel je število in vrsta nanosa na steklih. Pri dvoslojnih zasteklitvah je navadno en nanos na notranjem steklu pri toroslojnih zasteklitvah pa sta nanosa dva. V obeh primerih je nanos na površini stekla, ki je obrnjena v medstekelni prostor, da se nanos ne more poškodovati. Obstajajo različne vrste nanosov, ki pomembno vplivajo tako na Ug kot na druge lastnosti stekla, med katerimi sta posebej pomembni prehod sončne energije (g-vrednost) in prehod vidne svetlobe (LT). Obstajata dve najpogostejši vrsti nanosov: nizkoemisijski in visokoselektivni nanos. Primeri vpliva nanosov so prikazani v spodnji tabeli, v splošnem pa velja da se Ug niža z višanjem vrednosti prehoda sončne energije. Visokoselektivne nanose, ki omogočajo nizke g-vrednosti, se uporablja predvsem na vročih lokacijah z veliko količino sončnega obsevanja saj so nekoliko temnejša in preprečujejo izdatno segrevanje notranjih prostorov. Nizkoemisijski nanosi so primernejši za klimatske pogoje, kjer je izpostavljena predvsem izolativnost v hladnejših mesecih.
Dvoslojno ali troslojno izolacijsko steklo? Glede na vse trende, smernice in zahteve, tako na področju novogradenj kot prenov, je odgovor precej preprost – troslojno izolacijsko steklo. Ug troslojnega stekla je najmanj polovico vrednosti Ug dvoslojnega stekla, medtem ko razlika v ceni ni niti približno tolikšna. Poleg tega pa je nezanemarljivo tudi ugodje bivanja, saj je notranje steklo troslojne zasteklitve bistveno toplejše kot pa notranje steklo dvoslojne zasteklitve. To pa je posebej očitno v mrzlih zimskih mesecih.
Avtor: Aleš Ugovšek, M-Sora d.d.
