Trajnostni, uravnoteženi, zmerni ali vzdržni razvoj je poglavitna in vseobsegajoča usmeritev svetovne, evropske in nacionalne politike urejanja in gradnje prostora v prihodnosti. Trajnostna arhitektura je najbolj odločilna komponenta te politike, saj je trajnostno zasnovana stavba njen sistemski člen in gradnik.
V tej vlogi je trajnostna arhitektura lahko le celostna in nikakor ne zgolj tehnološka vrednost, ki jo je mogoče dodati zasnovi poljubne stavbe ali naselja. Trajnostna arhitektura namreč izhaja iz vrednostnih izhodišč, ki usmerjajo celoten proces projektiranja, povezujejo vse sestavne dele stavbe, način gradnje, uporabe in razgradnje. Na ta način se s trajnostno arhitekturo v najbolj neposredni obliki in v obojestransko korist povezuje javni interes z zasebnim. Iz tega sledi, da trajnostna arhitektura ni niti graditeljski slog niti ena od smeri v sodobni arhitekturi, ampak postaja strateška predpostavka vsakršne gradnje in splošno veljavno vrednostno izhodišče sodobnega projektiranja. Trajnostna arhitektura torej ne bo več odvisna od nazorske opredelitve projektantov, ampak splošen strokovni imperativ, ki temelji na okoljski etiki.
Trajnostna arhitektura je prijazna uporabniku, je ekologična, bioklimatska, varčna, razumna, premišljena, kontekstualna, regionalna, sonaravna. To so različni pojmi, ki opisujejo arhitekturo, prilagojeno lokalnemu okolju.
Trajnostna arhitektura gradi v skladnosti z naravo na način, ki ustvarja ravnovesje naravnih krogotokov. Takšna arhitektura prepoznava svoje okolje, se z njim povezuje in ga v najmanjši možni meri spreminja.
Pri poseganju v prostor sledi načelu »čim manj«, pri uporabi gradiv pa načelu »z manj-več«. Z njo se torej spoštuje temeljno načelo naravne racionalnosti, ki stremi k doseganju najboljšega učinka ob najmanjšem vložku in ob povzročeni najmanjši škodi. Iz teh načel izhaja, da naj bo vsakršen poseg v prostor čim manj moteč in rušilen, stavba pa premišljeno postavljena in zgrajena s čim manj gradiva in čim manj različnimi elementi tako, da bo zagotavljala odvijanje dejavnosti ob čim manjši porabi energije in drugih stroškov obratovanja čim dalj časa.
Avtor članka je profesor Janez Koželj.
