Sodobna arhitektura se vedno bolj obrača k strateškim vprašanjem varovanja okolja kot so podnebne spremembe in uporaba obnovljivih virov, pri čemer postajajo vprašanja estetske oblike vedno manj relevantna.
Drugače kot nekdaj, naj dandanes stavbe ne bi več varovale človeka pred zunanjim živim svetom, ampak obratno, varovale naravo pred onesnaževanjem ljudi.
Znano je dejstvo, da ima prav gradnja zaradi množične uporabe surovin, energije in kapitala ter onesnaževanjem, ki ga povzroča, največji in najbolj neposreden vpliv na okoljsko tveganje. Iz teh razlogov se v sodobni arhitekturi vedno bolj uveljavlja načelo o prilagajanju, po katerem prostor, kjer gradimo, čim manj spreminjamo tako, da ob najmanjšem vložku dela in porabljenega materiala povzročamo tudi najmanjšo škodo v okolju. Po drugi strani je arhitektura, ki se lahko prilagaja, še toliko bolj primerna za družbo, ki je pluralna in individualistična. Sodobna družba je mnogovrstna in išče tudi v arhitekturi priložnost za izpovedovanje razlik.
Naročnik se danes ne zadovolji več s položajem, da bi bil zgolj potrošnik arhitekture, ampak hoče arhitekturo določati s tem, na kakšen način jo gradi in kako jo uporablja. To mu lahko zagotovi le arhitektura, ki je v svoji zasnovi čim manj opredeljena in nevtralna.
Naloga sodobnega arhitekta je torej, da samo nastavi različne možnosti uporabe in oblikovanja arhitekture, za katere se uporabnik odloča po lastni presoji. Njena funkcija in njena oblika naj bosta splošni in na razpolago uporabnikom za vsakršno rabo, zagotovljena naj bo možnost za stalno preoblikovanje.
Tudi tem predpostavkam najbolj ustreza montažna arhitektura iz lahkih konstrukcij, ki je industrijsko izdelana. Kupec lahko svojo hišo izbere po katalogu, po katerem se odloča za različne tipe, različne velikosti in oblike, za različne kombinacije oblog in konstrukcij. Pri tem je najbolj pomembno, da lahko kupec montažno hišo preizkusi in jo lahko dejansko tudi takoj uporablja. Tako kot avto.
Avtor članka je profesor Janez Koželj.
