Med se praktično po vsem svetu uporablja kot hranilo in tudi kot zdravilo. Je zelo okusen, sladek in uporabljamo ga lahko tudi kot nadomestilo sladkorja pri pripravi napitkov, obrokov ali sladicah. Na drugi strani je tudi izredno zdrav. Močno vpliva na ohranjanje našega zdravja: varuje pred številnimi bakterijami in nekaterimi glivicami, zato tudi pospešuje celjenje ran, vnetij in opeklin. Zaradi svojih pomirjevalnih učinkov omogoča boljši, globlji spanec, zmanjšuje kašelj in olajša dihanje, ga je pametno uporabiti pri prehladih, hripavosti in vnetju grla, za povrh pa lajša težave pri astmi. Med pomaga pri blaženju mišičnih krčev, lajša prebavni proces, blaži zgago, razjede na želodcu ali dvanajstniku ter deluje rahlo odvajalno, saj krepi gibljivost črevesja. V pomoč je tudi jetrom pri presnovi ogljikovih hidratov in pri obdelavi strupov, sploh pa ima pomembno vlogo pri obrambi organizma proti zloglasnim prostim radikalom.
Nemalokrat pa se zgodi, da med spremeni agregatno stanje – iz tekočega v trdno. To imenujemo kristalizacija. Kaj to pomeni in kako vpliva na okus in uporabo medu?
Zakaj pride do kristalizacije medu?
Med je naraven izdelek, zato je še toliko bolj podvržen nihanju v okusu, videzu in ostalim naravnim procesom. Kristalizacija je naraven pojav, ki dokazuje pristnost medu in v nekaterih državah kupujejo le med, ki je že kristaliziral. Velja namreč, da po določenem časovnem obdobju kristalizira samo pravi, naraven med. Pojav kristalizacije ne povzroča nikakršnih kemičnih ali senzoričnih sprememb v medu. To pomeni, da ga lahko uživamo in da ima enak okus, kot med v tekočem stanju.
Kristalizacija medu je odvisna od različnih dejavnikov, najbolj pomembno pa je razmerje glukoze in fruktoze ter razmerje glukoze in vsebnosti vode v medu.
Glukoza ima precej manjšo topnost v vodi kot fruktoza, koncentracija glukoze v medu pa je običajno blizu nasičenja, zato se izloči v obliki kristalov. Več kot je glukoze v primerjavi s fruktozo in vsebnostjo vode, hitreje med kristalizira. Po domače: vsebuje več sladkorja, kot se ga lahko raztopi.
Kristalizacijo pospešijo tudi nižja temperatura, tujki v medu (koloidi, zrnca cvetnega prahu, mehurčki zraka) ter mešanje in tresenje medu. Med lahko kristalizira na različne načine, velikost kristalov pa je različno velika.
Vsak naravni med lahko kristalizira. Najugodnejša temperatura za kristalizacijo je od 10 do 20 °C. Običajno se kristalizacija začne na dnu steklenega kozarca ali na stiku z embalažo. Če med segrejemo do temperature 40 °C, ta postane ponovno tekoč. Pri segrevanju je potrebno le paziti, da se omenjena temperatura ne preseže, saj bi med tako izgubil naravne lastnosti in učinkovine.
Kateri med najhitreje kristalizira?
Najpočasneje kristalizirajo akacijev, žajbljev, hojev in smrekov med, srednje hitro gozdni, lipov in kostanjev med, hitreje cvetlični, najhitreje pa repični, sončnični, regratov in ajdov med. Nekateri čebelarji celo spodbujajo naraven proces kristalizacije, saj je med trdnejši in primernejši za mazanje.
Kako pravilno shranjevati med?
- Med shranjujte v nepredušni posodi (steklenici).
- Hranite ga v hladnem in suhem prostoru, lahko ga daste tudi v hladilnik (v tem primeru se bo verjetno prej kristaliziral).
- Pogrejte ga, če se kristalizira, a pazite, da ga ne pregrejete ali zavrete.
- Izogibajte se onesnaževanju (vedno uporabite čisto žlico ali nož).
- Če ste v dvomih (med ima čuden okus, je penast ali vsebuje veliko vode), ga raje zavrzite.
Novinarka
