Še vedno trajajoča pandemija je marsikoga prepričala, da so odročni domovi nova prihodnost. Svetovni bogataši so si poleg grajenja podzemnih bunkerjev začeli graditi domove na oceanih. Gre za uresničitev dolgoletnih sanj Chada Elwartowskega, ki se je iz programskega inženirja spremenil v trgovca z bitcoini.
Življenje »off the grid« ni tako enostavno
Chad si je že dolgo želel uresničiti sanje o hišah na gladini morja. Aprila lani sta bila s tajskim partnerjem prisiljena zapustiti njun plavajoči dom na tajski obali, in sicer zaradi racije tajske mornarice. Zgradila sta stavbo, ki sta jo poimenovala prvi dom na morju, 12 navtičnih milj iz Phuketa, vendar so se oblasti odločile, da šest metrov široka kabina predstavlja grožnjo Tajski. Šlo je za prekršek, kazniv z dosmrtno ječo ali celo smrtno kaznijo. Par je namreč na družbenih omrežjih razglasil avtonomijo izven vseh sodišč in zakonov, kar pa je Tajska smatrala kot grožnjo njihovi neodvisnosti.
Po nekaj tednih na begu se je par preselil v Panamo, kjer sta ponovno začela s svojim podjetjem. Trdno verjameta v poslanstvo svojega podjetja, domovi na morju so zanju prihodnost. Pandemija pa je spodbudila še ostale obrobne skupine po svetu, da začnejo z lastnimi avtonomnimi družbami.
Začetki skupnosti
Skupnost ljudi, ki želijo živeti na morju, obstaja že od leta 2008. Takrat je Patri Friedman v San Fransciscu ustanovil Seasteading Institute. Friedman je vnuk Miltona Friedmana, sredstva za inštitut je dobil od milijarderja Petra Thiela. Namen inštituta je ustanoviti stalne, avtonomne oceanske skupnosti, katerih namen je eksperimentiranje in inovacije z raznolikimi družbenimi, političnimi in pravnimi sistemi. Thiel je bil glede inštituta izjemno samozavesten.
Seasteading oziroma grajenje skupnosti na morju družbo vidi kot tehnologijo, v katero lahko vdremo in spremenimo tako preprosto, kot da bi bila operativni sistem. Vlada po njihovem zatira inovacije, zaradi česar si želijo ustvariti svojo družbo. Podporniki to vidijo kot pot k rešitvi, medtem ko kritiki menijo, da bi to lahko vodilo v apartheid.
Napredek je bil zaradi pomanjkanja sredstev počasen. Avtor Joe Quirk je v svoji knjigi o skupnostih na vodi zapisal, da bi te lahko rešile okolje, ozdravile bolne in osvobodile človeštvo od politikov. Oceane predstavlja kot področja razvoja, kjer bi lahko odkrili nove načine vladanja. Najbolj uspešne skupnosti na oceanih bi lahko postale nove družbe, ki bi navdihnile svet.
Ko se ideja in realizacija ne ujameta
Januarja leta 2017 je Seasteading Institute podpisal sporazumni memorandum z vlado Francoske Polinezije, da lahko zgradijo prve skupnosti na morju. Dizajni spominjajo na moderna letovišča na Maldivih. To državo so izbrali namerno, saj ji zaradi številnih otokov in atolov grozijo uničujoče posledice dvigovanja morske gladine. Vladi so pojasnili avtonomijo skupnosti na primeru Monaka, Hong Konga in Singapurja.
Pričakovanja se niso ravno ujela z resničnostjo. Vlada se je želela lotiti težave dvigovanja morske gladine in okoljske degradacije, medtem ko si je inštitut prizadeval za avtonomijo. Ideja o območju, ki bi bilo brez davkov, domačinov ni ravno pritegnila. Lokalna skupnost ni bila najbolj navdušena nad projektom, saj niso želeli tujcev, ki bi jim uničili razgleda.
Drugačna vizija
Collins Chen je imel drugačno idejo o skupnostih, ki bi bile podaljšek že obstoječe mestne strukture. Vodil bi jih župan in morali bi plačevati davke. S tem bi se izognili temu, da bi te skupnosti postale raji za bogate. Njegova ideja o skupnosti prikazuje stavbe, ki bi delovale na sončno energijo in energijo, pridobljeno iz plimovanja. Prebivalci naj bi se prehranjevali z ribami in algami.
Prednosti tovrstne gradnje so v tem, da ne bi bilo potrebno ustvarjati novih prostorov z deforestacijo. Več bi bilo tudi možnosti za prilagoditev, eno lebdečo stavbo bi lahko preprosto preselili drugam, če bi bilo to potrebno. Projekt je dobil podporo Združenih narodov, in sicer njihove enote za trajnostni razvoj UN-Habitat. Zaradi segrevanja ozračja in zbiranja ljudi v urbanih območjih so te morske skupnosti lahko ena boljših rešitev za prihodnost naseljevanja.
Dizajni teh skupnosti so precej futuristični, spominjajo na znanstveno fantastični film. Oprema spominja na bogataške vile, kar seveda s seboj prinaša vprašanje, če bi si bivanje v teh skupnostih lahko privoščili samo tisti najbolj bogati. Vprašanje, ki se postavlja je, kaj se bo zgodilo, če ta projekt propade? In ravno tu leži njegov čar. Če bi recimo vlada neke države propadla, ljudje te države ne bi morali ukrepati. Če pa morska skupnost propade, se bo preprosto razdrobila in odšla.
Novinar
