Oskrba z energijo je ena glavnih ven delovanja sodobne družbe. Brez nje bi prenehali delovati vsi pomembni oskrbni sistemi in temu primerno bi se zmanjšala kakovost našega življenjskega prostora. Zagotavlja nam številne družbene koristi, a nam po drugi strani tudi izdaja visok račun. Podnebne spremembe, pojav o katerem se strinja večina najzahtevnejši znanstvenih teles, nas opozarja na nevarno kopičenje emisij toplogrednih plinov v ozračju, Svetovna zdravstvena organizacija pa opozarja na milijone izgubljenih življenj in bolezenskih stanj, ki izhajajo iz onesnaženega zraka, ki ga prav tako povzroča izgorevanje fosilnih goriv. Skupni imenovalec obojemu je obstoječ sistem oskrbe z energijo.
Obstaja veliko dokazov, da če trenda oblikovanja energetske politike v svetovnem merilu ne obrnemo v drugo smer, bo slednja povzročila nepredstavljive vplive na svetovno prebivalstvo, žive sisteme in naravno okolje. Zato morajo vse države svojo energetsko politiko usmeriti k postopnemu opuščanju fosilnih goriv in rabe jedrske energije ter prehodu k čistim in obnovljivim virom energije. Slednji lahko namreč zagotovijo varno in zanesljivo oskrbo z energijo, odgovorijo na izziv podnebnih sprememb, prerazporedijo ekonomske koristi iz rok peščice v roke večine in omogočijo decentralizacijo in demokratizacijo v sektorju, ki teh besed trenutno ne pozna.
Prehod k 100 % obnovljivi energiji do leta 2050 je mogoč. Greenpeace je pred dnevi izdal prelomno poročilo, ki predvideva, da je 100 % obnovljiva energija za vse dosegljiva do leta 2050.Poročilo Energy [R]evolution (povezava), ki je bilo narejeno v sodelovanju z Nemškim vesoljskim centrom (DLR), predvideva, da bodo potrebne investicije za prehod v 100 % obnovljivo energijo več kot pokrite s prihodnjimi prihranki pri stroških goriva. Poročilo nosi pomembno sporočilo za slovenske odločevalce, ki trenutno pripravljajo izhodišča za prihodnost slovenske energetike.
Trenuten predlog usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije lahko pozdravimo zaradi njegovega cilja prehoda v nizkoogljično družbo. Toda žal se ne moremo izogniti občutku, da je prehod v nizkoogljično družbo le krilatica, s katero se skuša ustvariti vtis reševanja problema podnebnih sprememb, pod pretvezo “podnebne sprejemljivosti” pa se odpira vrata nadaljnji in dolgoročni uporabi jedrske energije.
S sklicevanjem na nizkoogljičnost in podnebno sprejemljivost sedanje smernice nevtralizirajo jedrsko opcijo, in se v celoti izogibajo vprašanjema okoljske in družbene sprejemljivosti, ki bi morale biti v jedru energetske politike.
In če si pripravljavci dokumenta upajo javnost spraševati, ali naj spodbujamo obnovljive vire, potem bi morali vprašati tudi, ali je dolgoročna uporaba jedrske energije družbeno in okoljsko sprejemljiva oz. kdo bo imel od nje največ koristi? Končna odločitev o gradnji dodatne jedrske elektrarne v Krškem pa bi v vsakem primeru morala biti položena v roke ljudi na posvetovalnem referendumu. Tako kot se je sedanja Vlada zavezala v koalicijski pogodbi. Čemu moramo poslušati, da si obnovljivih virov ne moremo privoščiti, če vemo, da fosilna in jedrska energija dobivata dosti več prikritih in škodljivih subvencij? In to subvencij, ki prispevajo k onesnaženju zraka, zavirajo razvoj drugih gospodarskih panog in kopičenju odpadkov, za katere danes nihče nima izvedljivega odgovora kam z njimi, s problemi razgradnje obstoječe nuklearke pa se bomo po veljavnih načrtih začeli ukvarjati šele v drugi polovici 21. stoletja?
Spregovorimo še o delovnih mestih. Medtem ko Mednarodna agencija za energijo (IEA) v svojem referenčnem scenariju, ki zelo neučinkovito rešuje problem podnebnih sprememb, navaja, da se bodo delovna mesta v sektorju energetike zmanjševala, pa poročilo Energetske [R]evolucije napoveduje prav nasprotno. Že delovna mesta ustvarjena v sektorju fotovoltaike lahko nadomestijo izgubljena delovna mesta v sektorju premogovništva. A tranzicija mora biti postopna in pravična. Torej, če vemo, da se v Sloveniji borimo s tistimi, ki v interesu zagotavljanja nekaj 100 delovnih mest zagovarjajo scenarij brez sprememb, pa se mi sprašujemo, ali ni 12 % stopnja brezposlenosti na današnji dan dovolj tehten razlog, da usmerimo razvoj slovenske energetike k tehnologijam, ki imajo večji zaposlitveni ter razvojni potencial? Še posebej če vemo, da imamo v določenih panogah domačega znanja in referenc več kot dovolj. Razen če seveda ostanemo pri Slovencem zelo znani mantri: “Ne da se drugače”.
Zdaj vemo, da svetovni trendi kažejo, da se da marsikaj storiti drugače. Nas bo to stalo? Seveda. Vse projekcije kažejo, da bo potreba po električni energiji naraščala. Navkljub uresničevanju visokih stopenj energetske učinkovitosti, lahko tak trend pričakujemo tudi pri nas. Cene konvencionalnih goriv se bodo zviševale in tako bodo obnovljivi viri postali stroškovno učinkoviti vsepovsod in nam do leta 2050 zagotovili prihranke. Po letu 2050 tako ne bo več stroškov za energente, kar pa v primeru vztrajanja pri referenčnem scenariju ne moremo govoriti. Po drugi stani pa se zavedamo, da, vse rešitve, ki jih potrebujemo da dosežemo cilj, še niso razvite. A prav tako jih ni bilo leta 2005, ko smo objavili prvo napoved, ki je bila tudi v slovenskih krogih označena za preveč futuristično. Zanimivo, da smo prav letos dobili potrditev, da je bila naša napoved najbolj točna, a še vedno premalo ambiciozna, v primerjavi z dogajanjem na področju obnovljivih virov, ki smo mu dejansko priča.
Zato od EKS utemeljeno pričakujemo, da bo sledil načelu demokratičnega odločanja in spodbudil razpravo o prihodnosti slovenske energetike, pri čemer mora imeti civilna družba možnost soodločanja in sodelovanja pri pripravi, umeščanju in razvijanju strategij. Določiti mora cilje na področju oskrbe z energijo na podlagi verodostojnih projekcij gospodarskega in družbenega razvoja, zagotoviti okoljsko in družbeno sprejemljivo pridobivanje energije, ter pri ocenjevanju in primerjanju tehnologij upošteval eksterne stroške vseh energetskih virov. Prav tako mora zagotoviti pot tranzicije v energetski sistem, ki bo temeljil na učinkoviti rabi energije in obnovljivih virih energije ter bo predvidel prehod iz monopolne proizvodnje energije v množično in razpršeno proizvodnjo energije, pri čemer bodo državljani, lokalne skupnosti, mala in srednja podjetja vključeni v nove investicije. In nenazadnje, od EKS pričakujemo, da do zagotovil vzpostavitev energetskega sistema, ki bo omogočal večjo participacijo državljanov in njihovo skupno odločanje o lastni prihodnosti.
Avtorica: mag. Nina Štros (vodja Greenpeace CEE v Sloveniji)
