Najnovejše raziskave kažejo, da naj bi ljudje, ki radi vstajajo zgodaj podedovali genetske variante od neandertalcev. Neandertalski DNA naj bi povečal možnosti, da so osebe jutranje, namesto večerne.
Čeprav je človeška biološka ura kompleksna lastnost, oblikovana tako s socialnimi in kulturnimi normami kot z genetiko, naj bi bili neandertalci, ki so se razvijali na visokih zemljepisnih širinah v Evropi in Aziji več sto tisoč let, bolje prilagojeni sezonskim spremembam v dnevni svetlobi v primerjavi z zgodnjimi Homo sapiensi ali sodobnimi ljudmi. Slednje potrjuje raziskava objavljena v četrtek v reviji Genome Biology and Evolution. Zgodnji sodobni ljudje so se namreč razvijali na geografskih širinah bliže ekvatorju v Afriki, kjer je manjša variacija v urnih dnevnih svetlobnih urah.
Raziskovalci so izpostavili možnost, da se je prilagajanje spremembam v količini dnevne svetlobe prenašalo na zgodnje Homo sapiense, ko so se ti premikali iz Afrike na sever in prihajali v stik ter križali z neandertalci, ki so izumrli približno pred 40.000 leti. Po njihovem mnenju ta genetska zapuščina morda še vedno vpliva na variacije v človeški biološki uri in kronotipu – ali ste nočna ptica ali jutranja oseba – še danes.
“Na višjih geografskih širinah je koristno imeti biološko uro, ki je boljša pri predvidevanju in prilagajanju spreminjajočim se sezonskim svetlobnim razmeram. Imeti ‘hitreje’ delujočo uro olajša to sposobnost in posameznike naredi bolj nagnjene k zgodnjemu vstajanju,” je povedal soavtor raziskave Tony Capra, docent epidemiologije in biostatistike na Inštitutu za računalniške zdravstvene vede Bakar na Univerzi v Kaliforniji v San Franciscu, ki objavlja raziskave pod imenom John A. Capra. “Druge živalske vrste, ki živijo na širokem geografskem območju, prilagajajo svoje cirkadiane ure razlikam med svetlobnimi in temnimi cikli,” je še dodal Capra.
Analiza trenutnega človeškega DNA
Raziskovalci vključeni v študijo so analizirali DNA iz standardnega človeškega genoma, genoma neandertalca in Denisovana, drugega arhaičnega človeka, tesno povezanega z neandertalci. Z primerjavo genov, ki vplivajo na cirkadianske ritme v arhaični in sodobni DNA, so identificirali več razlik v tem, kako se geni, povezani z biološko uro, obnašajo.
Da bi razumeli, ali imajo današnji ljudje še vedno te neandertalske genetske variante in kako delujejo, so raziskovalci pregledali britanski biobank, medicinsko bazo podatkov, ki vsebuje genetske in druge zdravstvene informacije za na stotine tisoče ljudi – vključno z lastnimi poročili o tem, ali se smatrajo za jutranje ljudi. “To nam je omogočilo, da preverimo, ali so deli neandertalske DNA, ki so ostali v sodobnih populacijah, pogostejši pri ljudeh, ki so jutranje osebe,” je pojasnil Capra. “Ugotovili smo, da ima neandertalska DNA, ki ostaja v sodobnih ljudeh zaradi križanja, pomemben… učinek. Še posebej se je pokazalo, da neandertalska DNA, povezana s kronotipom, dosledno povečuje nagnjenost k temu, da je oseba jutranja.”
Znanstveniki proučujejo genetske razlike med arhaičnimi in sodobnimi ljudmi že od leta 2010, ko je bil neandertalski genom prvič razčlenjen. Istega leta je genetsko sekvenciranje starodavne DNK iz fosila prav tako razkrilo Denisovane, ki prej niso bili poznani. Nekatere genetske sledi, ki so jih pustila srečanja med tema dvema vrstama arhaičnih ljudi in zgodnjimi Homo sapiensi, so danes medicinsko pomembne. Na primer, denisovanska različica gena, imenovanega EPAS1, prinaša prednost za preživetje na visoki nadmorski višini in je pogosta med današnjimi Tibetanci.
Novinar
