Hrestač je terilec lešnikov in orehov, oblikovan kot lesena izrezljana figura vojaka, kralja, viteza ali kakšne druge pomembne oblastne osebnosti. Je nedvomno eden najbolj prepoznavnih simbolov božičnih praznikov, tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu. Skoraj ni izložbe, kjer v času adventa ne bi stal vsaj en kip. Pa ste se kdaj vprašali, kakšno povezavo ima z božičem?
Verjelo se je, da ščiti pred zlimi silami
Kot smo zapisali, je Hrestač v resnici orodje za drobljenje orehov in ima zgodovino, dolgo nekaj stoletij. Počasi je postal del številnih gospodinjstev. Verjeli so, da prinaša srečo družinam in varuje njihov dom. Predstavljal je moč in moč ter ščitil družino pred zlimi silami.
Uporabljali so ga med slovesnimi kosili in večerjami, predvsem za sladice. V 13. stoletju so namreč za sladico uživali lešnike in orehe, za njihovo razbijanje pa je bilo potrebno orodje. Lešniki in orehi so se nabirali jeseni in tradicionalno uživali pozimi, zaradi česar se je Hrestač začel povezovati s prazniki.
Prvotno so bili zgolj narejeni iz kovine, kasneje so jih začeli izdelovati iz lesa, najprej v obliki ptic in drugih živali, šele v 17. stoletju pa so dobili obliko vojaka, kakršno poznamo danes.
Po drugi svetovni vojni se je proizvodnja povečala
Pomembno vlogo je imel Christian Steinbach, ki je začel tradicijo ročno izdelanih lesenih Hrestačev v obliki vojakov oziroma stražarjev, ki jih odlikujejo visoki klobuki, strogi izrazi na obrazu in pisane uniforme. Njegovo ime je danes prepoznano po vsem svetu. Tradicijo je nadaljevala njegova hči Karla, družinsko podjetje pa še vedno izdeluje priljubljene figurice.
Kmalu so se začeli širiti po Evropi, zaradi česar je naraščalo povpraševanje po njihovi proizvodnji. Po drugi svetovni vojni so postali priljubljeni tudi v Združenih državah Amerike. Ameriški vojaki, nameščeni v Nemčiji, so ob vrnitvi domov kot spominke prinesli Hrestače. V nemški kulturi je njihova vloga ‘zaščitnika doma’ vedno povezana z idejo varnosti in blaginje.
Danes v zvezni državi Washington obstaja bavarska vas Leavenworth, kjer je muzej Hrestačev. V njem so na ogled porcelanasti, srebrni in leseni, ki so jih izdelali Klaus Mertens, Olaf Kolbe, Christian Ulbricht, Petersen in Steinbach. Njihovi primerki so med zbiratelji zelo cenjeni in dosegajo visoke cene.
Verjelo se je, da ščiti pred zlimi silami
Hrestač je v resnici orodje za drobljenje orehov in ima zgodovino, dolgo nekaj stoletij. Počasi je postal del številnih gospodinjstev. Verjeli so, da prinaša srečo družinam in varuje njihov dom. Predstavljal je moč in moč ter ščitil družino pred zlimi silami.
Uporabljali so ga med slovesnimi kosili in večerjami, predvsem za sladice. V 13. stoletju so namreč za sladico uživali lešnike in orehe, za njihovo razbijanje pa je bilo potrebno orodje, kot je Hrestač. Lešniki in orehi so se nabirali jeseni in tradicionalno uživali pozimi, zaradi česar se je začel povezovati s prazniki.
Prvotno so bili liki zgolj narejeni iz kovine, kasneje so jih začeli izdelovati iz lesa, najprej v obliki ptic in drugih živali, šele v 17. stoletju pa so dobili obliko vojaka, kakršno poznamo danes.
Po drugi svetovni vojni se je proizvodnja povečala
Pomembno vlogo je imel Christian Steinbach, ki je začel tradicijo ročno izdelanih lesenih figuric v obliki vojakov oziroma stražarjev, ki jih odlikujejo visoki klobuki, strogi izrazi na obrazu in pisane uniforme. Njegovo ime je danes prepoznano po vsem svetu. Tradicijo je nadaljevala njegova hči Karla, družinsko podjetje pa jih še vedno izdeluje.
Hrestači so se začeli širiti po Evropi, zaradi česar je naraščalo povpraševanje po njihovi proizvodnji. Po drugi svetovni vojni so postali priljubljeni tudi v ZDA. Ameriški vojaki, ki so bili v Nemčiji, so jih ob vrnitvi domov kot spominke. V nemški kulturi je njihova vloga ‘zaščitnika doma’ vedno povezana z idejo varnosti in blaginje.
Danes v zvezni državi Washington obstaja bavarska vas Leavenworth, kjer je muzej Hrestačev. V njem so na ogled porcelanasti, srebrni in leseni, ki so jih izdelali Klaus Mertens, Olaf Kolbe, Christian Ulbricht, Petersen in Steinbach. Njihovi primerki so med zbiratelji zelo cenjeni in dosegajo visoke cene.
Balet Petra Iljiča Čajkovskega sprva ni bil uspešen
Velik vpliv na njihovo popularizacijo je imel tudi istoimenski balet Petra Iljiča Čajkovskega, ki je nastal po pravljici Hrestač. Zanimivo je, da ob nastanku balet ni doživel skoraj nobenega uspeha. Po svetovni premieri 18. decembra 1892 v Sankt Peterburgu kritiki niso bili navdušeni in zdelo se je, da balet nima svetle prihodnosti.
Šele produkcija rusko-ameriškega koreografa Georgea Balanchinea za newyorški balet leta 1954 mu je prinesla priljubljenost. Spomnimo, da je dogajanje baleta postavljeno v božični čas. Deklica Klara na božični večer pod drevesom najde nenavadno darilo – lesenega Hrestača za drobljenje orehov – in z njim doživi čudovite dogodivščine v domišljijskem svetu.
Glasba Petra Iljiča Čajkovskega velja za eno najlepših skladb, kadar koli ustvarjenih za balet. Prizori, kot sta Ples sladkorne vile in Valček cvetja, so postali legendarni in ikonični. Po svetu si vsako leto milijoni gledalcev ogledajo čarovnijo tega baleta, ki je nepogrešljiv del adventnih prireditev.
Simbol božične dekoracije
Danes so figurice postale nepogrešljiv del božične dekoracije po svetu in na Hrvaškem. Na voljo so v vseh velikostih, barvah in modelih ter za mnoge predstavljajo simbol tradicije, nostalgije in prazničnega duha.
Urednik portala MojPrihranek
