Temeljna predpostavka projektiranja je, da naj vsaka arhitektura na novo ovrednoti dane lokalne okoliščine in vzpostavlja dejavno razmerje do širše celote. S projektom prepoznavamo vsakršno stvarnost in se nanjo odzovemo na ustvarjalen način bodisi z izboljšavami obstoječega bodisi z iskanjem alternativ. Pri tem nobena rešitev ni podana vnaprej, sleherna zasnova je rezultat določene kombinacije vrednostnih opredelitev, danih pogojev, postavljenih zahtev, možnosti in omejitev.
Iz usklajevanja med različnimi strukturnimi ravnmi projekta in preverjanja med različnimi možnostmi, kot jih poraja predpostavljeni sklop vhodnih podatkov, se praviloma razvije arhitektura, ki je originalna in enkratna, vendar slej ko prej le ena od možnih variant.
Zasnova naj prepriča s svojo enostavno razvidnostjo in celovitostjo, ki ponazarja premišljenost projektnih odločitev. Samo preprosta zasnova prostorov in enostavna struktura ustvarjajo arhitekturo, ki je lahko toliko nevtralna in odprta, da dopušča prilagoditve različnim ureditvam in rabam skozi čas.
Arhitektura naj bo načeloma povezana s svojo okolico; to pomeni, da je skladna z danim okoljem in v tesnem odnosu do kvalitet obstoječega.
K načelu povezanosti sodi tudi prepletenost notranjih s pripadajočimi zunanjimi prostori, kjer se odvijajo zunanje funkcije stavbe in kamor se podaljšujejo njene notranje funkcije. Sodobna arhitektura se odziva na spremembe v zunanjem okolju in se jim sproti prilagaja.
Načelo »z manj več« se sklada s predpostavko o trajnostnem, zmernem oziroma vzdržnem razvojnem scenariju. Iz tega načela izhaja, da naj bo vsakršen poseg v prostor čim manj moteč in čim bolj zadržan, stavba pa premišljeno postavljena in zgrajena s čim manj gradiva in čim manj elementi tako, da bo zagotavljala odvijanje dejavnosti ob čim manjši porabi energije in drugih stroškov obratovanja. K varčni arhitekturi torej spada premišljena uporaba gradiv, načinov zidave in tehnologije. Logika zidave se kaže tudi v skromnih in zadržanih prostorskih oblikah ter omejenem izboru arhitekturnih elementov.
Vrednostna izhodišča, ki so merila za presojanje kvalitete, lahko na splošno povzamemo po naslednjih vidikih:
- lega naj bo premišljena, izkoriščena, prilagojena, povezana, orientirana
- zasnova naj enostavna, razvidna, pregledna, celovita, prožna, odprta
- struktura naj bo: smotrna, gospodarna, praktična, enostavna, nevtralna
- prostor naj bo udoben, privlačen, uporaben
- oblika naj bo skladna, urejena, prepoznavna
Preprosta zasnova prostorov in enostavna struktura ustvarjajo arhitekturo, ki je lahko toliko nevtralna in odprta, da je uporabna za različne dejavnosti in notranje preureditve skozi čas.
V sodobni družbi, ki jo določajo poleg raznovrstnosti življenjskih slogov naraščajoča individualnost in subjektivnost, postaja individualna hiša poglavitna tema arhitekture. Z drugimi besedami, kako zagotoviti čim večjo individualnost, je najbolj pomembno vprašanje v sodobni arhitekturi in urbanizmu. Na kakšen način vzpostaviti ravnovesje med poenotenjem, ki ga ustvarja globalizacija, in raznolikostjo, ki je izraz pravice do svobodne izbire. Sodobna arhitektura je samo eno od sredstev za izkazovanje razlik svojih potrošnikov, pa vendar bolj usodno od drugih. Arhitekt se v novi vlogi težko znajde, na eni strani mora slediti svojemu delovnemu nazoru, svojemu osebnemu slogu, pluralističnim vrednotam stroke, na drugi strani naj bi skrbel za skladnost različnih projektov s pogoji trajnostnega razvoja, na tretji strani naj bi sledil željam in predstavam svojih naročnikov. Kako povezati premišljeno uporabo gradiv, načinov zidave in tehnologije z logiko zidave v skromnih in zadržanih prostorskih oblikah ob omejenem izboru arhitekturnih elementov z željo po izstopanju, s potrebo ljudi, da so edinstveni. Načela trajnostne arhitekture to vsekakor omogočajo, saj temeljijo na prilagajanju, katerega rezultat je v vsakem primeru enkratna, edinstvena rešitev. Z načrtovanjem in zidavo družinskih hiš lahko arhitekti najbolj učinkovito uveljavljamo in razširjamo vrednote trajnostne arhitekture, kot so skladnost, zmernost in smotrnost v najrazličnejših oblikah. Pri tem ni nobena rešitev dana vnaprej, vse so rezultat določene kombinacije danih pogojev, zahtev, možnosti in omejitev, za vsak primer posebej. Družinska hiša nudi torej široko polje za raziskovanjein ustvarjalno delo. V pluralni družbi se arhitektura pravzaprav najbolj potrdi, v kolikor se uveljavi na področju individualne gradnje. Od tega preizkusa sta odvisni njena priljubljenost in verodostojnost.
Druga, pomembna kulturna naloga je, kako spremeniti prepričanje, da se v arhitekturi sodobnost in domačnost izključujeta. Cela vrsta uspelih rešitev individualnih hiš iz zadnjih let dokazuje, da tradicija ne izključuje napredka in da, nasprotno, nudi sodobna tehnologija tudi povsem nove možnosti za inovativne lokalne prilagoditve in duhovite interpretacije ljudskega stavbarstva. In to ne v ponavljanju oblik, ampak spoštovanju razumne logike umestitve in zidave družinskih hiš. Vedno bolj se ceni bogastvo notranjih in zunanjih prostorov, ki nudijo različne oblike bivanja v udobnem in privlačnem ambientu kot pa bogastvo arhitekturnih elementov in gradiv. Skratka, v arhitekturi individualnih hiš je na Slovenskem zaslediti vedno več novosti, ki so rezultat sodelovanja in skupnega oblikovanja arhitektov, inženirjev in naročnikov. V tem procesu vidim tudi njeno prihodnost.
Avtor članka je profesor Janez Koželj.
