Mikroplastika, kot poimenujemo drobne plastične delce, so vseprisotna onesnaževala, ki jih najdemo skoraj povsod na zemlji. Znanstveniki so jo odkrili blizu vrha Mount Everesta, v Marijanskem jarku in celo v otroškem blatu. A nova raziskava je še posebej zaskrbljujoča. Pokazala je namreč, da je mikroplastika v 77 % prisotna celo v človeški krvi.
Članek, objavljen v Environment International, dokazuje, da so raziskovalci odkrili mikroplastiko v krvi 17 od 22 udeležencev študije, kar predstavlja približno 77 odstotkov.
Gre za prebojno odkritje
Gre za prvo raziskavo te vrste, zato je odkritje revolucionarno. Avtor študije Dick Vethaak, ekotoksikolog na Vrije Universiteit Amsterdam na Nizozemskem, poudarja, da je študija prvi pokazatelj, da imamo polimerne delce v krvi. A pravi tudi, da je potrebno v prihodnjih raziskovanjih razširiti vzorec, število analiziranih polimerov itd. To bo dalo tudi natančnejše podatke realnega stanja.
Prav tako ni zabeleženo, kako so bili raziskovanci izpostavljeni mikrodelcem, a možno je več scenarijev, saj nas plastika obdaja praktično povsod. Udeleženci so bili lahko izpostavljeni skozi zrak, vodo in hrano, pa tudi z izdelki za osebno nego, kot sta denimo zobna pasta ali bleščilo za ustnice, ki bi jih lahko pomotoma zaužili, lahko je šlo tudi za različne vsadke ali morda ostanke črnila za tetovažo. Možnosti je veliko.
Dva polimera, ki sta najpogostejša sta PET in PS
V raziskavi so analizirali vzorce krvi anonimnim, zdravim odraslim osebam in pri tem iskali mikrodelce plastike, velike med 700 in 500.000 nanometrov (nm). Za občutek, sedemsto nm je približno 140-krat tanjše od širine človeškega lasu, poroča Aathira Perinchery iz The Wire Science.
Polietilen tereftalat (PET), ki se običajno uporablja za izdelavo plastenk, je bil najpogosteje zaznan plastični polimer, ki so ga raziskovalci našli pri približno polovici sodelujočih. Drugi najpogostejši je bil polistiren (PS), ki se najpogosteje uporablja za izdelavo embalaže za živila in polistirenske pene, ki se uporablja predvsem za toplotno izolacijo. Po študiji je bil ta polimer prisoten pri približno 36 % raziskovancev.
Gre za zastrašujoče podatke
Neverjetno je, kako daleč smo prišli, kajti mikroplastika, ki nastane kot posledica odvržene (in nereciklirane!) plastike, je brez dvoma prisotna tudi v naših telesih. Kako se slednja nanjo odzivajo oziroma se bodo odzivala, pa bo verjetno pokazal šele čas. Raziskava ima kar nekaj pomanjkljivosti, a opozarja in osvetljuje pomemben sodobni problem. Stroka se že pripravlja na nove, bolj poglobljene analize.
Novinarka
